Koliko stane svetovanje za spanje dojenčka?

Fiksnih cen za svetovanje o spanju dojenčka ni, razlike pa so velike. Ponudbe je mogoče dobro primerjati po tem, kaj vključujejo – večino je mogoče rezervirati prek spleta ali po telefonu, veliko tudi po videu. Imen namenoma ne navajamo – gre za orientacijo, ne za oglaševanje. Za ceno vedno vprašaj vnaprej in si jo daj pisno potrditi.

• Kratek posvet, približno 30 minut: za jasno omejeno vprašanje, na primer prehod na en dnevni spanec ali premik ure.

• Posamezni posvet, približno 60 minut: da enkrat temeljito uredite svojo situacijo.

• Kompaktni paket: en ali dva termina ter nadaljnje spremljanje, običajno teden dni po klepetu, včasih do enega meseca po e-pošti. Primeren je, če želite uvesti nov potek dneva.

• Večtedensko spremljanje: več pogovorov in običajno dva do pet tednov dosegljivosti.

• Celovit paket: na primer z večurnim obiskom pri vas doma ali mesecem spremljanja po e-pošti – navadno najdražja možnost.

• Spletni tečaj ali e-knjiga: navadno cenejša možnost, posamezni začetni tečaji so brezplačni. Dobro za osnove – premalo pa, če so odprta zdravstvena vprašanja ali je bilo več poskusov že neuspešnih.

Najpomembnejši izračun: cena, deljena s številom ur pogovora. Paket s petimi urami pogovora je lahko na uro cenejši od polurnega kratkega posveta. Dražje torej ne pomeni nujno bolje. Plačaš predvsem čas: analizo, pogovor, pisni načrt in dneve spremljanja. Kdor za 60 minut zahteva občutno več kot drugi, bi moral ponuditi nekaj oprijemljivega, na primer obisk na domu.

V drobnem tisku so pogosto dodatni čas, potni stroški za obiske na domu in stroški odpovedi. Večerni termini ali nočitve pri vas doma se navadno dogovarjajo posebej. In nočna pomoč, pri kateri nekdo prevzame dojenčka namesto tebe, ni svetovanje, ampak razbremenitev – o tem več spodaj.

Preventivne pakete za dojenčke do približno treh, štirih mesecev ponujajo mnoge svetovalke. Vprašaj, kaj vključujejo: če gre za osnovno znanje o potrebi po spanju, znakih utrujenosti in spalnem okolju, lahko o tem brezplačno vprašaš tudi patronažno sestro ali pediatra. Cenejša vmesna možnost so večeri in tečaji za starše, nekateri delodajalci pa staršem ponujajo tudi svetovanje prek družinskih podpornih storitev.

Ob treh ponoči, popolnoma neprespan/-a, se drag paket zdi kot edina rešitev. Zato nikoli ne rezerviraj ponoči. Prespi in spodnje točke preglej podnevi, po možnosti še z drugo osebo. Uvodni pogovor lahko brez rezervacije zaključiš s stavkom: „Hvala, odločil/-a se bom v miru in se oglasim.“

Preden plačaš, naj bo pisno jasno:

• skupna cena, število pogovorov in koliko vsak traja

• koliko dni spremljanja spada zraven – in ali štejejo od rezervacije ali od prvega pogovora

• kako hitro prihajajo odgovori, tudi ob koncih tedna; ne računaj na odgovore sredi noči

• koliko stanejo dodatni čas, poti in odpovedi ter ali lahko naredite premor, če otrok zboli

• predplačilo, obročno plačilo ali socialna cena, na primer za enostarševske družine – mirno vprašaj, slabše kot „ne“ ne more biti

• kam pošiljaš dnevnik in zdravstvene podatke svojega otroka; to so občutljivi podatki, zato pošlji le, kar je nujno

Odstop od pogodbe: če rezerviraš prek spleta, po e-pošti ali po telefonu, imaš kot zasebna oseba praviloma 14 dni pravice do odstopa; podrobnosti so v vprašanjih spodaj. Vračila denarja zato, ker otrok potem ne spi bolje, praviloma ni – spanja ni mogoče jamčiti.

Zasebnega svetovanja za spanje obvezno zdravstveno zavarovanje (ZZZS) praviloma ne krije. Okoli poroda pa je veliko podpore, ki je brezplačna in pomaga tudi pri spanju – od patronažne sestre do preventivnih pregledov pri pediatru. Če imaš dodatno zasebno zavarovanje, vnaprej preveri, kaj krije, in si potrditev priskrbi pisno.

• Po odhodu iz porodnišnice: patronažna medicinska sestra iz zdravstvenega doma te prvič obišče v 24 urah po odpustu; tebi kot otročnici pripadata dva obiska.

• V prvem letu: dojenček ima pravico do šestih obiskov – v prvih treh tednih ter pri 4–5 in 10–11 mesecih.

• Kaj lahko vprašaš: dojenje, nočno hranjenje, uspavanje na dojki, količino popitega mleka in spalno mesto. Obiski so brezplačni, krije jih obvezno zdravstveno zavarovanje (ZZZS).

• Po potrebi še več: če potrebujete več, se lahko patronažna sestra o dodatnih obiskih dogovori z zdravnikom.

Patronažna sestra se ni oglasila? Tudi to se zgodi. Postopek je tak:

1. 1

   Pokliči takoj: ponekod morajo starši sami sporočiti, da sta z dojenčkom doma – pokliči patronažno službo svojega zdravstvenega doma.

2. 2

   Zapiši si vprašanja: ob naslednjem obisku patronažne sestre jih lahko predelata eno za drugim.

3. 3

   Pokliči porodnišnico: v prvih šestih tednih po porodu se lahko pri težavah obrneš na ambulanto porodnišnice – vprašaj tudi za svetovanje pri dojenju.

4. 4

   Poišči svetovalko za dojenje: pomagajo svetovalke za laktacijo z nazivom IBCLC in prostovoljne svetovalke za dojenje, tudi v skupinah za dojenje v zdravstvenih domovih.

5. 5

   Če nič ne uspe: te ujamejo izbrani pediater, dežurna služba zdravstvenega doma in prostovoljne svetovalke za dojenje.

Izbrani pediater. Na preventivnem pregledu pri 3 mesecih se govori tudi o veliko joka in slabem spanju, na pregledu pri 6 mesecih pa o preprečevanju težav s spanjem. Na to ti ni treba čakati: „Želel/-a bi termin zaradi spanja in veliko joka, moj dojenček je star … tednov.“ S seboj prinesi dnevnik in vprašanja. Če slišiš samo „To je normalno“, čeprav res ne zmorete več, to povej naravnost in vprašaj za napotnico.

Ko dojenček veliko joka ali slabo spi, ne gre nujno le za dojenčka, ki veliko joka: strokovnjaki govorijo o zgodnjih regulacijskih motnjah, ko otroci do približno tretjega leta zelo slabo spijo, pijejo ali jedo. Prvi naslov je izbrani pediater, ki te po potrebi napoti k ustreznemu specialistu. Na termin glede na kraj čakaš od nekaj dni do več tednov; praviloma potrebuješ napotnico.

Ob naročanju vprašaj za čakalno dobo, termine, ki se sprostijo, in video posvete – ter povej, kako izčrpani ste: „Na koncu svojih moči sem.“ Do termina se lahko pogovoriš tudi s patronažno sestro.

Svetovanje o dojenju. Nočno prebujanje in hranjenje sta v prvem letu tesno povezana. Prostovoljne svetovalke za dojenje pomagajo brezplačno – po telefonu, osebno ali v skupinah za dojenje, deloma tudi na spletu. Svetovalka za laktacijo z nazivom IBCLC pa pogosto zaračuna zasebno; vprašaj za ceno. Pri vprašanjih o dojenju ti brezplačno pomaga tudi patronažna sestra.

Svetovalnice za starše in družine svetujejo pogosto brezplačno in zaupno, tudi če dojenček veliko joka, slabo spi ali je – in tudi pri starejših otrocih. Najdeš jih pri društvih, dobrodelnih organizacijah in občinah. Kdor raje piše, lahko v spletnih svetovalnicah za starše anonimno dobi pomoč po e-pošti ali v klepetu.

Patronažna sestra. Mnoge mame odlašajo, ker mislijo, da morajo biti najprej „res“ preobremenjene, ali pa jih je strah, da bodo socialne službe potem bolj pozorne. Zato iskreno: obiski patronažne sestre so brezplačni, ne potrebuješ vloge, namenjeni pa so tudi temu, da vpraša, kako se imaš ti. Če se počutiš negotovo, preobremenjeno ali pod stresom, ji to povej. „Družine ni blizu, izčrpan/-a sem“ je točno taka situacija.

1. 1

   Pokliči patronažno službo svojega zdravstvenega doma ali vprašaj izbranega pediatra, kakšna podpora je na voljo v tvojem kraju.

2. 2

   Pokliči in reci na primer: „Moj dojenček je star deset tednov, družine nimam blizu in ponoči sem sam/-a. Kakšna podpora je pri nas na voljo?“

3. 3

   Patronažna sestra dojenčka v prvem letu obišče večkrat, po potrebi v dogovoru z zdravnikom tudi pogosteje.

Pomoč v duševni stiski dobiš na številki 116 123 (Samarijan in Sopotnik). Vsak dan od 19. do 7. ure lahko pokličeš tudi Klic v duševni stiski na (01) 520 99 00.

Tvoj zdravstveni dom. Vprašaj konkretno: „Ali imate skupine za dojenje ali svetovanje pri patronažni službi?“ Seveda vse to zahteva čas, klice in včasih potrpežljivost – v zameno pa dobiš strokovno pomoč in največkrat brez računa.

Včasih ponoči ne manjka znanja, ampak nekdo, ki za dve uri prevzame dojenčka. Tudi to obstaja brez svetovalke za spanje:

• Pomoč v gospodinjstvu: vnaprej se dogovori, kdo lahko pomaga – družina, prijatelji, sosedje –, ali pomoč najemi zasebno.

• Nočne izmene za pare: razdelita si noč, na primer od 21. do 2. ure in od 2. do 7. ure; kdor je prost, spi drugje z ušesnimi čepki. Če dojiš, druga oseba dojenčka prinese k podoju, nato pa prevzame previjanje in polaganje nazaj. Če je dojenje že dobro utečeno, lahko da tudi en nočni obrok z izčrpanim mlekom – ti pa si mleko izčrpaj približno ob istem času.

• En blok spanja čez dan: poskusi si urediti dve uri v kosu – stari starši, prijateljica, soseda ali varuška.

• Če si ponoči sam/-a: določi fiksne čase razbremenitve čez dan, tudi kratke, in zanje posebej prosi družino, prijatelje ali sosede; povej tudi patronažni sestri, da si ponoči sam/-a. Vse drugo se lahko skrči na nujno.

In čisto praktično: ne vozi avta, ko si neprespan/-a – tudi ne ponoči, da bi dojenčka vozil/-a uspavat.

Pogosto je z otrokom in starši vse v redu, tudi če se ponoči zdi drugače:

• V prvih tednih ni ritma med dnevom in nočjo. Novorojenčki spijo v odsekih od pol ure do treh ur in se hranijo 8- do 12-krat v 24 urah, ponoči torej pogosto na dve do tri ure. Ti nočni obroki so potrebni.

• Od približno osmega tedna se začne kazati ritem, ki se utrjuje več mesecev. Pri desetih tednih torej nisi „zadaj“. Pri nedonošenčkih šteje korigirana starost.

• Nočna prebujanja: v raziskavah se dojenčki v prvem letu v povprečju zbudijo do približno dvakrat na noč, v prvih tednih najpogosteje. To so povprečja iz navedb staršev, ne zgornja meja – tudi trikrat je še znotraj izmerjenega območja pri zdravih otrocih.

• Prespati noč v raziskavah največkrat pomeni le šest ur skupaj. V kanadski longitudinalni raziskavi tega pri šestih mesecih ni zmogla še več kot tretjina dojenčkov, pri dvanajstih mesecih pa dobra četrtina – brez povezave z njihovim razvojem ali razpoloženjem mater.

• Čas budnosti med dvema spanjema: pri približno dveh mesecih največkrat 1–1,5 ure, pri treh do štirih mesecih pribl. 1,25–2,25, pri šestih mesecih pribl. 2–3 ure. Bolj kot na uro glej na zehanje, drgnjenje oči in sitnarjenje.

• Uspavanje v povprečju traja okoli 20 minut. Če dojenček od približno šestih mesecev naprej redno potrebuje občutno več kot pol ure, pogosto še ni dovolj zaspan: nekaj večerov ga daj spat 15–30 minut pozneje in v dnevniku poglej, ali gre hitreje. Mlajših dojenčkov pa ne zadržuj namenoma budnih dlje – tudi preutrujenost oteži uspavanje.

• Nemirna obdobja okoli razvojnih korakov, kot je prvo dvigovanje ob oporo, po izkušnjah pogosto trajajo en do tri tedne. Priljubljeni izraz „regresija spanja“ je znanstveno slabo podprt.

• Uspavanje na dojki, s stekleničko, dudo ali v naročju ni napaka. Spreminjati ga je treba le, če vam ne ustreza več – in zaradi tega ni treba nikomur nehati dojiti.

Po prvem rojstnem dnevu veljajo druga merila. Šele takrat strokovnjaki praviloma govorijo o motnji spanja – če se težava pojavlja vsaj en mesec v več kot petih nočeh na teden, na primer uspavanje samo z veliko truda po več kot 30 minutah ali trikrat in več prebujanja s povprečno več kot pol ure budnosti, če je pri tem vsakič potrebna pomoč za ponovno uspavanje. Štejejo torej starost, trajanje in čas budnosti, ne samo število prebujanj.

Ali to pomeni, da moraš do takrat samo zdržati? Ne. Ni pomembno le, kako spi tvoj dojenček, ampak tudi, kako to vpliva na vas. Če si že tedne povsem izčrpan/-a, je to dovolj dober razlog za podporo – ne glede na to, kaj pravi tabela.

1. 1

   Spoznavni pogovor: pogosto brezplačen, približno četrt ure. Skupaj preverite, ali se ujamete in ali je svetovanje sploh smiselno.

2. 2

   Priprava: vprašalnik in dnevnik spanja, pri nekaterih svetovalkah čez nekaj dni – cel teden da zanesljivejšo sliko.

3. 3

   Prvi pogovor: običajno od ene do 2,5 ure po videu, telefonu ali pri vas doma, o vsakdanu, navadah uspavanja, zdravju in vaših željah.

4. 4

   Načrt: predlogi za vaš vsakdan, v najboljšem primeru pisno in z več možnimi potmi.

5. 5

   Spremljanje: nadaljnji pogovori in vprašanja po klepetu ali e-pošti, običajno en do štiri tedne.

Svetovanje o spanju na daljavo, po videu ali telefonu, za večino vprašanj zadostuje. Obisk na domu se bolj splača, če gre za spalno okolje ali večerni odhod spat.

Dober pisni načrt vsebuje – po tem tudi prepoznaš, kaj si dobil/-a za svoj denar:

• vaš cilj in izhodiščno stanje iz dnevnika

• okviren dnevni ritem, ne urnika na minute, in kratek večerni ritual

• korak za korakom, kaj naredite pri uspavanju in pri vsakem prebujanju – izrecno tudi, če otrok joka

• kako ostanejo zaščiteni dojenje in potrebni nočni obroki ter kako je zagotovljena varnost spalnega mesta

• kdaj naredite premor, na primer ob okužbi, ter kdaj in po čem ocenjujete napredek

Pomembno: Svetovanje o spanju ne postavlja diagnoz in ne zdravi bolezni. Dobre svetovalke vprašajo po teži, hranjenju in zdravju. Če tvoj otrok redno smrči, se veliko praska, se pri hranjenju močno usloči nazaj, se prijema za uho ali te skrbi pridobivanje teže, si to zapiši – najprej spada v pediatrično ambulanto.

Svetovanje o spanju in coaching za spanje največkrat pomenita isto: nekdo pogleda vašo situacijo in z vami oblikuje pot naprej. Trening spanja pa je določen način, kako iti po tej poti – s fiksnimi pravili, kako se odzivate pri uspavanju in ponoči. Dobro svetovanje to lahko vključuje, ni pa nujno. Najpogostejši pristopi, od nežnih do strožjih:

• Prilagoditev ritma, rituala in okolja: čas spanja, dnevno spanje in večerni potek prilagodite utrujenosti svojega otroka – pri vsaki starosti je to prvi korak.

• Postopno opuščanje pomoči pri uspavanju: vsak večer malo manj pomoči – najprej dojenje in zibanje, pozneje le še roka na trebuščku.

• Postopen umik („metoda stola“): eden od staršev ostane v sobi in se čez dneve pomika proti vratom.

• Nadzorovano tolaženje: otroka položiš budnega in ga v vedno daljših presledkih na kratko potolažiš. Večina raziskav o tem vključuje zdrave dojenčke od približno šestih mesecev naprej.

• Pustiti jokati brez vračanja: v prvih mesecih življenja to strokovnjaki jasno odsvetujejo, ker se dojenčki takrat še ne zmorejo sami umiriti iz velike vznemirjenosti.

O plačanih svetovanjih za spanje samih je malo raziskav, več pa o teh metodah. Po pregledu raziskav ameriškega strokovnega združenja za medicino spanja iz leta 2006 pri večini otrok opazno izboljšajo spanec. Avstralska raziskava je družine, katerih dojenčki so bili tako obravnavani pri osmih do desetih mesecih, spremljala do šestega rojstnega dne in ni našla slabših izidov pri čustvovanju, vedenju, stresu ali odnosu med starši in otrokom; druga raziskava leto pozneje ni našla razlik v navezanosti. Ampak: spanje dozoreva tudi samo od sebe. Del tega, kar se po svetovanju izboljša, je lahko preprosto zorenje. Na spoznavnem pogovoru vprašaj po pristopu in izberi takega, ki ustreza tvojemu otroku in vašim vrednotam.

„Svetovalka za spanje“ in „sleep coach“ nista zaščitena poklicna naziva: tako se lahko poimenuje kdorkoli, certifikate pa izdajajo zasebni inštituti. Povednejši je osnovni poklic – babica, pediatrična medicinska sestra, pediatrinja, psihologinja, pedagoginja – pri vprašanjih dojenja pa mednarodno preverjena kvalifikacija IBCLC. Če je tvoj dojenček mlajši od približno šestih mesecev, je bil nedonošenček ali gre za hranjenje in napredovanje, poišči nekoga z medicinskim osnovnim poklicem.

Vprašanja za spoznavni pogovor – in po čem prepoznaš dober odgovor:

• Kateri poklic imaš in katero dodatno izobraževanje – kako dolgo, pri kom? Dobro: konkretni odgovori. Opozorilno: samo ime certifikata, brez vsega drugega.

• Kaj naredim ponoči, če moj dojenček joka? „Nežno“ in „na odnos usmerjeno“ nista zaščitena izraza, zato naj ti opiše konkretne korake. Dobro pri dojenčku, mlajšem od treh mesecev: pojdi k njemu, ga potolaži, nahrani, če je lačen. Opozorilno: vsak načrt, ki v tej starosti predvideva puščanje jokati.

• Ali moram nehati dojiti ali ukiniti nočne obroke? Dobro: ne kot pogoj, in šele po pogledu na starost in težo.

• Kako pristopaš k družinski postelji ali obposteljni posteljici? Dobro: spoštuje vašo odločitev in razloži pravila varnega spanja.

• Tabela budnih oken ali znaki utrujenosti? Dobro: tabele kot groba orientacija, tvoj otrok pa kot merilo.

• Kdaj družine pošlješ k pediatru – in kaj, če moj otrok zboli? Dobro: jasni odgovori, možnost premora brez stroška odpovedi.

Bodi pozoren/pozorna na te opozorilne znake:

• Jamstva kot „V petih nočeh bo tvoj dojenček prespal noč“. Vsak otrok dozoreva v svojem tempu.

• En program za vse, ki ne upošteva ne starosti ne temperamenta, zdravja ali vaših vrednot.

• Puščanje samega v joku kot jedro metode, zlasti pri majhnih dojenčkih. Potrebujejo tolažbo in s tem jih ne razvadimo.

• Fiksni časi hranjenja po uri pri majhnih dojenčkih ali kašica zvečer in žitni kosmiči v steklenički, „da bo prespal noč“.

• Nasveti proti varnemu spanju: spanje na trebuhu ali boku, blazine, klinaste blazine, nagnjene vzmetnice, obtežene spalne vreče – ali senzorji dihanja kot nadomestilo za varno spalno mesto.

• Sredstva za uspavanje: uspavala ali pomirjevala ali melatonin brez zdravniškega recepta, med v prvem letu, eterična olja z evkaliptusom, mentolom ali kafro, jantarne ali verižice za izraščanje zobkov.

• Pritisk in sram: odštevalni popusti, cene „samo danes“ ali stavki, po katerih se počutiš, kot da vse delaš narobe.

Priporočila dobiš pri pediatru, patronažni sestri ali od drugih staršev. Konkretne izkušnje povedo več kot zvezdice, doseg na družbenih omrežjih pa ni kvalifikacija. Po spoznavnem pogovoru bi moral/-a biti mirnejši/-a, ne bolj živčen/živčna. Če svojemu občutku zaradi utrujenosti ne zaupaš, se odloči naslednji dan. In vsak korak, ki se zdi napačen, lahko prekineš.

Zasebno svetovanje o spanju je lahko res velika pomoč, če …

• … so telesni vzroki izključeni in ste preizkusili brezplačne poti – ali pa do njih zaradi dolgih čakalnih seznamov ne morete priti.

• … želite tesnejše spremljanje, kot ga lahko ponudi svetovalnica: nekoga, ki dva ali tri tedne odgovarja na vprašanja.

• … se kot par ne strinjata in vama nevtralna oseba pomaga do skupne poti.

• … želite spremeniti nekaj konkretnega, na primer uspavanje brez dojenja ali prehod iz družinske postelje v obposteljno posteljico.

Raje počakaj ali izberi drugo pot, če …

• … je tvoj dojenček mlajši od približno osmih tednov. Dokler se ritem šele oblikuje, je malo stvari za načrtovati.

• … je ravno vmes okužba, zobek ali razvojni preskok. To največkrat mine samo od sebe.

• … pritisk prihaja predvsem od zunaj. Če se s prebujanjem znajdete, načrta ne potrebujete.

• … je tvoj otrok kronično bolan, ima poseben razvoj ali je bil zelo zgodaj rojen nedonošenček. Takrat je pogosto boljši naslov specialist, h kateremu te napoti pediater.

• … ti je psihično zelo slabo (glej „Utrujenost ali kaj več?“ v okvirčku „Pomembni opozorilni znaki“). Takrat potrebuješ najprej pomoč zase. Pogovori se s patronažno sestro, ginekologom ali osebnim zdravnikom; podporo mamam s poporodno depresijo nudi tudi društvo Naravni začetki.

• … v resnici potrebuješ predvsem spanec, ne znanja. Takrat hitreje pomaga razbremenitev.

Mali test pred rezervacijo – tri vprašanja in kaj narediti, če je odgovor ne:

1. 1

   Je z medicinskega vidika vse preverjeno? Če ne: najprej termin pri pediatru, z dnevnikom in seznamom vprašanj.

2. 2

   Ste uporabili brezplačne poti ali se zavestno odločili proti njim? Če ne, ker so čakalne vrste dolge: vseeno pokliči pediatra in patronažno sestro. Do takrat je kratek posvet povsem v redu.

3. 3

   Imate moč, da nov potek vztrajate dva do tri tedne? Če ne: najprej razbremenitev, potem sprememba. Če si ponoči sam/-a, načrtuj manjši korak in si za prve večere zagotovi pomoč.

Če na vsa tri vprašanja odgovoriš z da, se denar res lahko splača.

In grobo po starosti – najprej brezplačne poti, nato po potrebi ustrezna plačana pomoč:

• 0–8 tednov: izbrani pediater, patronažna sestra. Plačano kvečjemu preventivni paket.

• 2–5 mesecev: pregled pri 3 mesecih, patronažna sestra, svetovanje o dojenju. Plačano kvečjemu posamezni posvet.

• 6–12 mesecev: pregleda pri 6 in 9 mesecih, svetovalnica. Plačano po potrebi kompaktni ali večtedenski paket.

• 1–3 leta: pediater, svetovalnica za starše. Plačano paket ali kratek posvet.

• Šest tednov star dojenček zvečer joka ure in ure in podnevi spi le v naročju. Pri mnogih dojenčkih večerni jok doseže vrh okoli šestega tedna in se do tretjega, četrtega meseca močno zmanjša. Do termina pri pediatru pomagajo pridušena svetloba, telesni stik ali nošenje – obraz prost, brada ne na prsih – ter izmenjavanje med odraslima. Če tvoj dojenček joka več kot tri ure na dan več kot tri dni na teden, se o tem zgodaj pogovori s pediatrom ali patronažno sestro.

• Deset tednov star dojenček se ponoči zbudi štiri-, petkrat; mama je ponoči sama, družina živi daleč. Več nočnih obrokov je pri tej starosti normalnih; ali njihovo število ustreza teži in hranjenju, preveri pediater – pregled pri 3 mesecih bo tako ali tako kmalu. Kaj pomaga zdaj, piše v načrtu na koncu tega članka; o nočeh se lahko pogovoriš tudi s patronažno sestro. Zasebno svetovanje zdaj ni nujno; če že, potem posamezni pogovor o dnevnem ritmu in spalnem okolju.

• Devet mesecev star dojenček se zadnja dva tedna spet zbuja tri-, štirikrat na noč, odkar plazi. To se ujema z razvojnim obdobjem. Teden dni vodi dnevnik, počakaj – in šele če po treh, štirih tednih ni bolje ali ste na meji zmogljivosti, k pediatru ali v svetovalnico.

• 15-mesečni malček zaspi samo na dojki in se skoraj vsako noč zbudi petkrat. Telesno je vse v redu, starša pa se ne strinjata. Brezplačno pomagata pediater ali svetovalnica za starše; ob dolgih čakalnih vrstah je lahko zasebno svetovanje s tesnim spremljanjem ravno prava izbira. Zaradi tega se ni treba nikomur odstaviti: dojenje in uspavanje se da ločiti – najprej dojenje, potem umivanje zob, knjiga, postelja – ali pa v posteljo daje druga oseba.

Naj gre za pediatra, patronažno sestro ali plačano svetovanje o spanju – z malo priprave in dnevnikom spanja iz ene ure pogovora dobiš bistveno več:

1. 1

   Teden dni vodi dnevnik. Zanesljiva slika nastane šele po približno petih do sedmih nočeh; v tem času ne preizkušaj ničesar novega. Aplikacije ne potrebuješ: list in pisalo ob postelji, ponoči samo ura in ključna beseda, ostalo dopišeš zjutraj, nato fotografiraš. Na primer: „2:40 buden – 10 min dojenja – zaspal v naročju 3:05 – v posteljo“.

2. 2

   Zapiši, kar šteje: čas uspavanja in prebujanja, kraj (postelja, naročje, nosilka, voziček), pomoč pri uspavanju, trajanje vsakega nočnega prebujanja in kaj je pomagalo, obroke (čas, pri steklenički količino), bolezni in svoje lastne ure spanja. Pri dojenčkih, mlajših od treh mesecev, tudi mokre plenice.

3. 3

   Oblikuj cilj. „Končno prespati noč“ je želja. „Ponoči vstati največ dvakrat“ ali „Tudi nekdo drug lahko prevzame uspavanje“ pa je cilj.

4. 4

   Zapiši si vprašanja. Ko si neprespan/-a, pozabiš ravno tisto, kar te ob treh ponoči najbolj skrbi.

5. 5

   Vključi vse, ki ponoči skrbijo za vašega otroka. Če si sam/-a, to povej takoj na začetku – potem mora načrt ustrezati eni osebi, ne dvema.

6. 6

   Pripravi podatke o otroku in povej o teži, hranjenju, okužbah in o tem, ali se je dojenček rodil prezgodaj. Pri nedonošenčkih se razvoj spanja približno do drugega rojstnega dne bolj ravna po korigirani starosti.

7. 7

   Napredek meri s številkami. Tedensko povprečje pred spremembo in po njej primerjaj najzgodneje po enem tednu: nočna prebujanja, minute budnosti, čas uspavanja in svoj lasten spanec. Tako vidiš tudi majhne premike.

Vse po vrsti – s kontakti, ki jih dosežeš tudi brez družine v bližini:

1. 1

   Nocoj: če res ne gre več, dojenčka varno položi v posteljico in pokliči 116 123. Ob opozorilnih znakih dežurna služba zdravstvenega doma ali 112. Ne rezerviraj ničesar.

2. 2

   Jutri zjutraj: pokliči izbranega pediatra in patronažno službo zdravstvenega doma.

3. 3

   Ta teden: vodi dnevnik, organiziraj razbremenitev, pri vprašanjih o dojenju pokliči prostovoljno svetovalko za dojenje.

4. 4

   Čez dva do štiri tedne: z dnevnikom na termin. Če bo potem še kaj odprto, zasebno svetovanje – z jasnim ciljem in brez slabe vesti. Dobro skrbiš zase in za svojega otroka.