Dojenček joka v spanju: kaj je v ozadju?

Če tvoj dojenček joka v spanju, pogosto sploh ni zares buden: dojenčki spijo v krajših intervalih kot odrasli. Njihov cikel spanja traja približno 50 minut, pri odraslih približno 90. V vsakem ciklu se izmenjujeta lažji, bolj živahen spanec in globlji, miren spanec. Ob prehodu v naslednji cikel tvoj dojenček za kratek čas pride na površje: pretegne se, vzdihne, zacvili – ali na kratko zajoka. Pogosto nato sam zdrsne naprej, ne da bi se sploh zares zbudil.

Da dojenčki v rahlem spanju cvilijo, jokajo ali tu in tam zastokajo, je povsem normalno. Nekaj drugega pa je stokanje ob prav vsakem izdihu skupaj s hitrim ali oteženim dihanjem: to je opozorilni znak (več spodaj). Pediatrična stroka poudarja, da se dojenčki in malčki ponoči redno zbujajo, pogosto večkrat in največkrat ob prehodu med fazami spanja – nekateri vse do približno petega leta. To ni bolezensko. In vsako zbujanje še ne pomeni lakote. Včasih gre le za kratek »preveritveni pogled«: je vse še tako, kot je bilo, ko je zaspal?

Približno pri treh do štirih mesecih se dojenčki začnejo učiti povezovati spalne cikle, ne da bi se vmes zbudili. A to ne uspe vsako noč in veliko otrok se tudi po prvem rojstnem dnevu še vedno zbudi vsaj enkrat na noč. Velika analiza številnih raziskav je v prvih dveh mesecih življenja pokazala povprečno skoraj dve nočni prebujanji, v preostanku prvega leta pa približno eno – ob velikih razlikah od otroka do otroka.

Zakaj dojenčki v spanju trzajo, godrnjajo in pihajo, pojasnjujemo v prispevku o aktivnem spanju. Tukaj govorimo o joku: kdaj je povsem običajen, kaj je lahko v ozadju in kdaj te tvoj otrok res potrebuje.

Po nekaj tednih dojenček ne joka več vedno enako in ti se naučiš slišati razlike. Ta občutek ne nadomesti diagnoze, pomaga pa ti, da se ponoči hitreje odločiš. Značilni so ti vzorci:

• Kratko cviljenje ali zajokanje z zaprtimi očmi, ki po nekaj vdihih utihne: tvoj dojenček je verjetno v polsnu med dvema cikloma.

• Jok, ki se počasi stopnjuje, potem ko je dojenček postal nemiren, sesal pest ali iskal z obračanjem glavice: to govori za lakoto.

• Pritoževanje in jok po dolgem, polnem dnevu, pogosto že ob polaganju v posteljo: tvoj dojenček je morda preutrujen.

• Nenaden, oster krik, ki zveni povsem drugače kot običajno, ali dojenček, ki ob dotiku zakriči: to lahko kaže na bolečino. Takrat ga takoj preveriš.

• Malček, ki kriči z odprtimi očmi, maha okoli sebe in te ne prepozna: to ustreza nočnemu strahu.

• Malček, ki se zbudi v joku, se oklepa tebe in se pusti potolažiti: morda je imel slabe sanje.

Prav tako pomembno kot poslušanje je opazovanje. So oči zaprte, dojenček mirno diha in ima normalno barvo kože, potem imaš nekaj časa. Če pa jok zveni nenavadno šibko in tožeče, je dojenček videti mlahav ali se koža oziroma ustnice obarvajo drugače, ne čakaj.

Pri nočnem joku se zdi, da si dva dobra nasveta nasprotujeta. Pediatrična strokovna združenja pravijo, da ni treba ob vsakem nočnem prebujanju takoj posredovati in da otroka ni treba takoj vzeti iz posteljice. Hkrati zdravstvene oblasti jasno odsvetujejo, da bi dojenčke pustili jokati. Razlog: majhni dojenčki se iz močne vznemirjenosti še ne znajo umiriti sami – za to potrebujejo tebe. Oboje gre skupaj, če se odzivaš v majhnih korakih:

1. 1

   Ostani še trenutek v postelji in prisluhni. Če cviljenje postaja tišje, tvoj dojenček verjetno samo prehaja v naslednji spalni cikel.

2. 2

   Poglej ga, ne da bi prižgala močno luč. Zaprte oči, mirno dihanje, normalna barva kože: še za kratek čas lahko počakaš. Nenavadno dihanje, bleda ali modrikasta koža, mlahav dojenček: ukrepaj takoj.

3. 3

   Če jok postaja glasnejši ali bolj zahteven, pojdi k dojenčku. Luč naj ostane zastrta, govori potiho, položi mu roko na trebušček ali prsni koš, zabrundaj znano pesmico. Če sprejema dudo, mu jo lahko ponudiš – pri dojenih dojenčkih šele, ko je dojenje dobro steklo, in nikoli namesto obroka, če kaže znake lakote. Dude nikoli ne pomakaj v med ali sladkor, verižica za dudo pa ne sodi v posteljico. Če mu duda med spanjem pade iz ust, je ni treba znova vstavljati. Veliko dojenčkov tako spet zaspi, ne da bi se povsem zbudili.

4. 4

   Preveri osnovne potrebe. Kdaj je tvoj dojenček nazadnje pil? Je plenička zelo polna ali je ritka vneta? Je tilnik poten? Ima zamašen nos? Se je roka ali noga zataknila med letvice posteljice?

5. 5

   Vzemi dojenčka v naročje, če se ne umiri. Nosi ga, nežno ziblji, ponudi dojko ali stekleničko, če je lakota možna. Tolaženje ne razvadi.

6. 6

   Poglej natančneje, če nič ne pomaga. Izmeri temperaturo, sezuj nogavičke in sleci pajacek ter poglej prstke na nogah, rokah in območje plenice. Če dojenček kljub vsemu dolgo joka in ga ne moreš potolažiti, poišči zdravniški nasvet.

Kako dolgo je »na kratko«, je odvisno od starosti. Pri novorojenčku je lakota najpogostejši razlog za jok, lakote pa ne odlašaš. Pri starejšem dojenčku lahko poslušaš nekoliko dlje: približno od šestega meseca je po presoji ameriškega pediatričnega združenja normalno, da se dojenček ponoči zbudi in nato sam spet zaspi – zato ne svetujejo, da bi takoj hitela k njemu. Natančnega števila minut ni. Tvoje vodilo je sam jok: če pojenja, počakaj. Če postaja glasnejši, pojdi k njemu.

V prvih treh mesecih življenja je lakota najpogostejši razlog, zakaj dojenčki jokajo – tudi ponoči. Hrano potrebujejo 24 ur na dan: dojeni novorojenčki imajo v prvih tednih običajno 8 do 12 obrokov na dan in ponoči, dojenčki na steklenički pa 6 do 10. Do starosti približno šestih mesecev je vsaj en nočni obrok povsem običajen.

Lakota se navadno pokaže, še preden se jok zares začne. Bodi pozorna na tihe zgodnje znake: tvoj dojenček postane nemiren, daje pest v usta, spušča tihe, mrmrajoče glasove, obrača glavico sem ter tja in išče z odprtimi usti. Če ga zdaj pristaviš ali ponudiš stekleničko, gre lažje, saj je dojenčka, ki že na ves glas joka, težje nahraniti.

Včasih želi tvoj dojenček nekaj dni piti občutno pogosteje kot običajno, tudi ponoči. Takšna obdobja zgoščenih podojev ali obrokov običajno trajajo dva, tri dni, redko dlje kot teden dni. Za to ni trdnega koledarja, tudi če koledarji »poskokov v razvoju« obljubljajo drugače. Pri dojenju se količina mleka zaradi pogostejšega pristavljanja sama prilagodi.

S starostjo se slika spremeni. Približno od pol leta veliko dobro napredujočih dojenčkov zmore daljše nočne premore brez obroka. Kljub temu mnogi še vedno pijejo ponoči in tudi to je normalno. Približno pri desetih mesecih lakota za nočnimi prebujanji največkrat ni več v ozadju. Če lakota ni verjetna, pediatrična strokovna združenja svetujejo, da otroka ponoči ne spodbujaš k pitju ali hranjenju. Takrat bolj pomagajo tvoj glas, tvoja roka in vajini znani rituali.

Veliko staršev upa, da bo res utrujen dojenček spal še bolje. Običajno je ravno obratno: poleg telesnih vzrokov se za nemirnimi nočmi pogosto skrivajo tudi vsakodnevni ritmi, ki še ne ustrezajo najbolje – na primer večer, ki je bil preveč poln ali predolg. Preobremenjen, preutrujen otrok se potem upira spanju, čeprav se mu oči že zapirajo.

Prvi znaki utrujenosti so tihi: zehanje, mencanje oči, prazen pogled, sesanje prstov, nenadno oklepanje. Če jih spregledaš, pogosto sledi glasna faza: sitnarjenje, jok, pri malčkih tudi izbruhi jeze ali zadnji val energije, kot da utrujenosti sploh ni.

Tako lahko preprečiš: dojenčka položi spat takoj, ko se pojavijo prvi znaki, ne šele, ko že joka. Če izpusti dremež, večerno uro za spanje raje prestavi nekoliko prej, ne pozneje. Če pa tvoj otrok redno leži v postelji buden več kot 30 minut, preden zaspi, morda še ni bil dovolj utrujen – običajno je do približno 20 minut.

Naslednje orientacijske vrednosti pokažejo, kako dolgo so dojenčki običajno lahko budni v enem kosu. Pri 2 mesecih je to približno 1–1,5 ure, pri 9 mesecih približno 2,5–3,5 ure. Te vrednosti niso pravilo: nekateri otroci spet potrebujejo spanec prej, drugi zdržijo dlje. Najprej glej svojega otroka in šele nato uro.

Če mlad dojenček zvečer neutolažljivo joka, vleče nogice k trebuščku in pri tem spušča vetrove, veliko staršev takoj pomisli na bolečine v trebuhu. Strokovnjaki so previdnejši: le približno 5 odstotkov dojenčkov, ki zelo veliko jokajo, ima resnično težavo z želodcem ali črevesjem. In zrak, ki potuje skozi zdravo črevo, praviloma ne boli.

Poleg tega dojenčki v prvih tednih v povprečju jokajo vedno več. Okoli šestega tedna življenja jok doseže vrh s približno 2½ ure na dan, nato ga je manj. Po 16. tednu v povprečju traja še približno eno uro. Veliko dojenčkov joka posebej veliko pozno popoldne in zvečer. Če sicer zdrav dojenček več tednov zelo veliko joka, strokovnjaki govorijo o prekomernem joku, včasih imenovanem trimesečne kolike. Natančen vzrok ni jasen. Največkrat se stanje občutno izboljša pri treh do štirih mesecih, včasih traja do šestega meseca. Kje lahko v tem času dobiš pomoč, prebereš nižje spodaj.

Pogosto je tudi polivanje po hranjenju. Mišični obroč na spodnjem delu požiralnika je pri dojenčkih še šibek, zato se nekaj mleka zlahka vrne nazaj. Največkrat se začne v prvih osmih tednih življenja in večinoma izzveni do prvega rojstnega dne. Pomaga naslednje:

• Med hranjenjem in po njem imej dojenčka čim dlje v pokončnem položaju.

• Naj vmes podre kupček, ne šele na koncu obroka.

• Če sumiš na bolečine v trebuščku: dojenčka, ko je buden, položi s trebuščkom čez svoja kolena in ga nežno božaj po hrbtu. Veliko dojenčkov pomirijo tudi nošenje, nežno zibanje ali topla kopel. Voda naj bo le prijetno topla, preverjena s komolcem ali termometrom, in v banjici tvoj dojenček ni niti sekundo sam.

• Za spanje pa ga vedno položi ravno na hrbet – tudi pri refluksu ali prehladu. Vzglavja ne dviguj in pod njega ne podlagaj klinaste blazine.

Kapljice ali zeliščni pripravki proti kolikam po navedbah britanske zdravstvene službe nimajo dokazane koristi. Mlečne formule ne menjaj na lastno pest in med dojenjem ne črtaj živil kar sama, ampak se o tem posvetuj pri pediatru. Takoj poišči zdravniški nasvet, če dojenček bruha kri, bruha v loku (zlasti po vsakem obroku v prvih dveh mesecih življenja), slabo napreduje ali zaradi nemira sploh ne neha jokati. Zeleno ali rumeno-zeleno (žolčno) bruhanje pa je pri dojenčkih nujno stanje: takoj se odpelji v urgentni center.

Skoraj ničesar starši ne okrivijo za slabe noči tako pogosto kot zobkov. Večina dojenčkov dobi prvi zob okoli šestega meseca, nekateri že pred četrtim, drugi šele po prvem rojstnem dnevu. Pri dveh do treh letih so navadno že vsi mlečni zobje zunaj.

Ko zob prebija dlesen, je ta lahko pordela in občutljiva. Veliko dojenčkov se bolj slini, vse grize, ima rdeča lička, si menca ušesa, sitnari in spi bolj nemirno. Telesna temperatura se lahko rahlo zviša, vendar ostane pod 38 °C. Vročina, driska ali dojenček, ki je videti res bolan, niso posledica izraščanja zob. Velika ameriška pediatrična klinika poleg tega poudarja: izraščanje zob nekatere dojenčke naredi sitne, praviloma pa ni razlog za pravi jok.

Tako lahko dojenčku pomagaš:

• Grizalo iz hladilnika, nikoli iz zamrzovalnika, ker zamrznjeno lahko poškoduje dlesen. Nikoli ga ne priveži okoli vratu.

• Dlesen nežno masiraj s čistim prstom.

• Če tvoj dojenček že je gosto hrano, mu lahko dobro dene košček ohlajenega mehkega sadja, na primer melone – seveda le, če sediš zraven.

• Brez jantarnih ali verižic za izraščanje zob: pomenijo nevarnost zadušitve in zatega okoli vratu.

• Gelov za omrtvičenje pri izraščanju zobkov ne uporabljaj brez posveta. Da res pomagajo, je slabo dokazano. Geli z benzokainom za dojenčke niso priporočeni, tudi gele z drugimi lokalnimi anestetiki, kot je lidokain, pa uporabi le po nasvetu ambulante ali lekarne. Za homeopatske pripravke ob izraščanju zob ni dokazov o učinkovitosti. Protibolečinska zdravila dajaj le po posvetu s pediatrom ali v lekarni in natančno odmerjena glede na težo.

Če tvoj dojenček kljub grizalu in tolažbi dolgo neutolažljivo joka, ima vročino ali se pojavijo drugi znaki bolezni, poišči drug razlog. Pogosto gre za začetek okužbe.

Če dojenček od približno treh mesecev starosti nenadoma začne jokati na nov, nenavaden način, je najpogostejši telesni vzrok začetek bolezni. Pojdi čez te točke:

• Bolečina v ušesu: vnetje srednjega ušesa se pogosto pojavi med prehladom ali nekaj dni po njem. Značilna je zbadajoča, utripajoča bolečina, posebej ponoči, poleg tega nemiren spanec, jokavost, pogosto tudi vročina, včasih dojenček noče piti. Veliko otrok se večkrat prime za uho – vendar to počnejo tudi dojenčki, ki jim izraščajo zobje. Če pri dojenčku, mlajšem od enega leta, sumiš na vnetje ušesa, naj ga pregleda zdravnik.

• Zamašen nos: pri pitju na dojki ali iz stekleničke dojenčki potrebujejo prost nos. Fiziološke kapljice za nos, pri dojenčkih, mlajših od enega leta, ena kapljica v vsako nosnico pred hranjenjem, lahko pomagajo. Več o tem prebereš v našem prispevku o nočnem kašlju.

• Vročina: Če je tvoj dojenček vroč na otip ali joka drugače kot običajno, izmeri temperaturo; pri dojenčkih je najbolj natančna rektalna meritev. Pri mlajših od treh mesecev velja: pri 38,0 °C ali več je potreben takojšen zdravniški pregled, ponoči najbolje kar na pediatrično urgenco ali v urgentni center, ker je v tej starosti treba skrbno izključiti hudo okužbo. V tej starosti je opozorilni znak tudi izrazito nizka temperatura pod 36,5 °C.

• Vneta ritka: razdražena koža pod plenico boli in lahko dojenčka ponoči zbudi. Takrat ga previj tudi ponoči, pri pridušeni svetlobi in brez velikega vznemirjanja.

• Prevroče ali premrzlo: idealno je približno 16–18 °C v spalnici. Potipaj tilnik: topel, a ne poten, je ravno prav.

• Lasek okoli prsta na nogi ali roki: redko, a pomembno. En sam las ali nit se lahko tako tesno ovije okoli prsta na nogi, prsta na roki ali penisa, da ga stisne. Mesto oteče, postane rdeče ali modrikasto, pogosto se vidi fina zareza. To lahko zelo boli in je razlog, da takoj poiščeš zdravniško pomoč.

Poznati moraš tudi redek, a resen vzrok: invaginacijo oziroma ugreznjenje črevesa. Pri tem se en del črevesa potisne v naslednji odsek. Najpogosteje prizadene dojenčke med petim in devetim mesecem. Značilni so nenadni, hudi napadi bolečine: dojenček glasno kriči in vleče kolena k trebuščku, vmes je nekaj časa videti skoraj normalen, nato se vse začne znova. Pojavita se lahko tudi rumeno-zeleno bruhanje in blato s krvjo in sluzjo. To je nujno stanje: pokliči 112 ali se takoj odpelji na pediatrično urgenco, tudi če krvi v blatu še ni.

V drugi polovici prvega leta življenja tvoj dojenček odkrije nekaj velikega: obstajaš tudi takrat, ko te ne vidi – in lahko greš stran. Približno pri osmih mesecih se pri mnogih otrocih začneta ločitvena tesnoba in zadržanost do tujcev. Najizrazitejši sta največkrat med desetimi in 18 meseci, do približno drugega rojstnega dne pa postopno izzvenita. To ni korak nazaj, temveč znak, da se je razvila dobra navezanost.

Ponoči to lahko pomeni, da se tvoj otrok večkrat zbudi in te prestrašeno kliče, pogosto točno določenega starša. Okoli devetega meseca se tako ali tako posebej veliko dojenčkov zbuja pogosteje: v italijanski raziskavi je imelo več kot vsako četrto dete v tej starosti več kot dve prebujanji na noč. V ta čas sodijo tudi nove spretnosti, kot sta plazenje in vstajanje ob opori, ki so lahko povezane z nemirnejšimi nočmi. Več o tem prebereš v našem članku o regresijah spanja.

Kaj v tej fazi pomaga:

• Kratka in zanesljiva tolažba. Pojdi k otroku, mirno govori, položi mu roko na hrbet. Pogosto je dovolj že gotovost, da si tam.

• Vadita čez dan. Preproste skrivalnice, pri katerih izgineš za rutico in se spet pojaviš, otroku pokažejo: kdor gre, se vrne.

• Slovesov ne skrivaj. Prijazno in mirno povej, da greš in da se takoj vrneš, namesto da bi se izmuznila.

• Znani poteki. Enak večerni ritual daje oporo, posebej kadar se čez dan dogaja veliko novega, na primer uvajanje v vrtec.

• Nekaj za tolažbo pri malčkih. V prvem letu naj bo posteljica brez plišastih igrač. Po tem lahko majhna ljubkovalna igračka pomaga pri ponovnem uspavanju.

Veliko staršev se sprašuje, ali lahko že njihov dojenček grdo sanja. Iskreno: tega nihče ne ve natančno, saj dojenček ne more povedati, kaj doživlja. Slabih sanj od druge polovice prvega leta sicer ne moremo povsem izključiti. Njihov pravi čas pa pride pozneje: po navedbah ameriškega združenja pediatrov (AAP) so nočne more najpogostejše med približno tretjim in dvanajstim letom. Pri jokajočem dojenčku so zato veliko verjetnejši lakota, utrujenost, potreba po bližini ali slabo počutje.

Pri malčkih se pojavi še nekaj, kar starše pogosto močno prestraši: nočni strah, imenovan tudi pavor nocturnus. V kanadski longitudinalni raziskavi s skoraj 2.000 otroki je bil najpogostejši pri 1½ leta, dobra tretjina otrok je imela v tej starosti takšne epizode. Drugi viri navajajo vrh med tretjim in osmim letom. Pri majhnih otrocih je nočni strah praviloma neškodljiv in izgine sam od sebe.

Pri nočnem strahu se tvoj otrok v resnici ne zbudi. Trzne iz globokega spanja, največkrat eno do dve uri po uspavanju, pogosto še preden greš sama spat. Kriči, deluje panično, morda maha okoli sebe, se poti, ima odprte oči in te ne prepozna. Največkrat je po petih do 15 minutah vsega konec. Otrok spi naprej in se zjutraj ničesar ne spomni.

Nočna mora pa tvojega otroka res zbudi, navadno v drugi polovici noči, pogosto proti jutru. Joka, išče tvojo bližino in se pusti potolažiti. Ko že zna govoriti, ti pogosto pove, kaj je sanjal.

Pri nočnem strahu najbolj pomaga mirnost, pa čeprav je to težko. Otroka ne zbujaj, saj bo, če ga iztrgaš iz globokega spanja, zmeden in pogosto še bolj razburjen. Ostani blizu, govori potiho in mirno ter poskrbi, da se ne udari ali pade iz postelje. Zadržati ga moraš le, če bi se sicer lahko poškodoval. Tolažba v običajnem smislu ne uspe, ker te otrok sploh ne zaznava. To ni tvoja krivda.

Za preprečevanje pediatri priporočajo dovolj spanja, redne ure spanja in miren večer z znanim ritualom. Svetovna zdravstvena organizacija otrokom, mlajšim od dveh let, medijev na zaslonih tako ali tako ne priporoča, niti podnevi. Če se nočni strah vedno pojavi ob isti uri, britanska zdravstvena služba svetuje poskus: otroka dva tedna vsako noč nežno zbudi približno 15 minut pred običajnim časom. To lahko prepreči nadaljnje epizode.

Po nočni mori tvoj otrok potrebuje točno to, kar ti pravi instinkt: tebe. Vzemi ga v naročje, povej mu, da je varen, in ostani ob njem, dokler se ne umiri. Če želi, ti lahko pove o sanjah. Majhna nočna lučka lahko pomaga, če ga je strah teme.

O tem se pogovori v pediatrični ambulanti, če se nočni strah pojavlja zelo pogosto, traja dlje časa ali nisi prepričana, ali je to res to. Kratek posnetek s telefonom lahko tam pomaga pri oceni. Če je epizoda bolj podobna krču, na primer s trdim telesom, ritmičnim trzanjem ali modrikastimi ustnicami, pokliči 112.

Nekateri dojenčki jokajo tako veliko, da starše pripelje do roba zmogljivosti, največkrat v prvih treh do šestih mesecih življenja in pogosto pozno popoldne ter zvečer. Strokovnjaki temu pravijo pretiran jok. Gre za dojenčka, ki ga je komaj mogoče pomiriti in joka več kot tri ure na dan – več kot tri dni na teden, vsaj tri tedne. To nič ne pove o tebi kot mami ali očetu. In skozi to ti ni treba iti sam/-a.

Pomagajo ti lahko naslednje poti do podpore:

• Izbrani pediater: tam preverijo, ali je za jokom bolezen. Zunaj ordinacijskega časa se obrni na dežurno pediatrično službo ali dežurno ambulanto najbližjega zdravstvenega doma.

• Patronažna sestra: ob brezplačnih obiskih na domu svetuje tudi pri joku, spanju in hranjenju ter ti pove, kam se lahko obrneš po dodatno strokovno pomoč.

• Center za socialno delo (CSD): svetuje družinam, ki jim doma zmanjkuje moči, in pomaga pri urejanju pravic ob rojstvu otroka.

• Telefon v stiski: če potrebuješ nekoga, ki te posluša, pokliči Samarijan/Sopotnik na 116 123 ali Klic v duševni stiski na (01) 520 99 00 (vsak dan od 19. do 7. ure).

Za vsak pogovor je koristno voditi dnevnik joka in spanja. Pediatrična strokovna združenja priporočajo, da ob skrbeh glede spanja približno tri tedne beležiš, kdaj je tvoj otrok spal, kako pogosto se je zbujal, kdaj je bil nemiren ter kdaj je pil ali jedel. Za to zadošča list papirja ob postelji. Še udobneje gre v aplikaciji, kot je Moonsleep: spanec, obroke, temperaturo in zdravila vneseš z dotikom, v opombo pa zapišeš, kdaj je dojenček jokal in kaj je pomagalo. Tako postanejo vidni vzorci, ki se v utrujenih nočeh izgubijo.

Če ti je vsega preveč: dojenčka položi na varno mesto, najbolje na hrbet v njegovo posteljico. Za kratek čas pojdi v sosednji prostor, odpri okno, globoko zadihaj. Vmes dojenčka vedno znova preveri in poišči podporo: pokliči nekoga, ki mu zaupaš, ali Samarijan/Sopotnik na 116 123. Popolnoma v redu je, da jokajočega dojenčka za trenutek varno odložiš. Nikoli pa ga ne smeš stresati, niti za hip: že nekaj sekund izgube nadzora lahko njegove možgane hudo in trajno poškoduje. Če se je to zgodilo ali se bojiš, da je nekdo tvojega dojenčka stresal, ga takoj odpelji v najbližji urgentni center ali pokliči 112. O tej nevarnosti se pogovori tudi z vsemi, ki skrbijo za tvojega dojenčka.

Svojega dojenčka poznaš bolje kot kdorkoli drug. Poišči zdravniški nasvet takoj, ko se ti njegov jok zdi tuj ali je otrok povsem drugačen kot običajno. Enkrat preveč vprašati je bolje kot enkrat premalo.

Takoj pokliči 112, če tvoj dojenček …

• težko ali zelo hitro diha, ob vsakem izdihu stoka ali se mu koža med rebri ali pod prsnico ugreza,

• ima premore v dihanju in pri tem pomodri, pobledi ali postane mlahav,

• ima bledo, modrikasto, sivo ali lisasto kožo, ustnice ali jezik,

• je mlahav ali apatičen oziroma ga je komaj mogoče zbuditi,

• ima krč,

• ima izpuščaj, ki ob pritisku ne zbledi,

• ima hude, ponavljajoče se napade bolečine, pri katerih vleče noge k trebuščku – še posebej skupaj z rumeno-zelenim bruhanjem ali krvjo v blatu.

Takoj se odpelji v urgentni center – če tja ne moreš hitro, pokliči 112 –, če tvoj dojenček …

• je mlajši od treh mesecev in ima 38,0 °C ali več oziroma manj kot 36,5 °C,

• bruha zeleno ali rumeno-zeleno (žolčno),

• ima oteklino v dimljah ali na mošnji in ob tem joka ali kaže bolečino,

• ima prst na nogi, prst na roki ali penis, ki je zažet, otekel ali spremenjene barve,

• bi kot malček lahko pogoltnil gumbasto baterijo.

Takoj poišči zdravniški nasvet – ponoči v dežurni pediatrični službi ali dežurni ambulanti zdravstvenega doma –, če tvoj dojenček …

• joka dlje kot dve uri brez premora in ga ni mogoče pomiriti z ničimer,

• joka nenavadno predirljivo ali opazno šibko, ob dotiku zakriči ali se ti zdi zelo spremenjen,

• ima izbočeno ali vdrto mečavo (mehko mesto na vrhu glave),

• zavrača pitje ali ima opazno manj mokrih plenic kot običajno – ne čakaj, da bo 12 ur brez mokre plenice,

• bruha kri ali bruha v loku.

Za orientacijo: kratki premori v dihanju, krajši od približno 10 sekund, pri novorojenčkih sodijo k normalnemu, nekoliko neenakomernemu dihanju, prav tako posamično godrnjanje ob napenjanju. Če premori trajajo dlje, naj ga pregleda zdravnik.

Če tvoj dojenček joka na nov in nenavaden način, a se ga da potolažiti in je sicer videti zdrav, največkrat zadošča, da naslednji dan pokličeš v pediatrično ambulanto.

Nočni jok izčrpava, posebej če traja tedne. Če sta dva, si noči razdelita: tisti, ki je na vrsti, posluša in gre k otroku, druga oseba pa lahko res spi, tudi s čepki za ušesa v sosednji sobi. Če si sama, sprejmi pomoč, ko ti jo ponudijo, in zanjo konkretno prosi – na primer za uro sprehoda z vozičkom popoldne, da lahko ti v tem času spiš.

In ne pozabi: da tvoj dojenček ponoči joka, ni ocena tebe. Je majhen človek, ki se šele uči soočati z lakoto, utrujenostjo, bližino in vsemi novimi vtisi. Ni ti treba znati razložiti vsakega joka takoj. Z vsako nočjo svojega otroka spoznaš malo bolje – in on tebe.