Pomanjkanje spanja z dojenčkom: kako skozi to

Tvoj dojenček se rodi brez izdelane notranje ure. V prvih tednih spi v odsekih po pribl. 30 minut do 3 ur, enakomerno čez dan in noč, in v 24 urah običajno pije 8- do 12-krat – tudi ponoči. Če dojiš, ravno to pogosto pristavljanje ohranja tvorbo mleka.

Veliko dojenčkov zvečer tudi več ur pije v kratkih presledkih. Takšno cluster feeding je normalno in ni znak, da tvojega mleka ni dovolj; takšne faze navadno trajajo dva do tri dni.

Pomembno v prvih tednih: dokler tvoj dojenček spet ne doseže porodne teže – običajno po 10 do 14 dneh –, ponoči ne bi smel biti brez obroka dlje kot približno 4 ure. Če spi dlje, ga nežno zbudi: sleci ga, zamenjaj plenico, imejta stik koža na kožo. Dolg spanec v drugem tednu torej ni darilo, ki bi ga bilo dobro le izkoristiti. Šele ko tvoj dojenček dobro napreduje in ima od približno 5. dneva življenja vsaj 6 težkih, mokrih plenic v 24 urah, lahko ponoči spi, kolikor želi.

Približno med osmim in dvanajstim tednom se začne oblikovati ritem dan–noč. „Začne“ pomeni: šele nastaja – pogosto je en nočni razmik malo daljši od drugih. Utrdi se navadno šele med tretjim in šestim mesecem, in vsaj en nočni obrok je običajen nekje do šestega meseca. Pogosto zbujanje samo po sebi ni razlog za skrb; k pediatru pa pojdita, če tvoj dojenček slabo pije, ima manj mokrih plenic ali slabo napreduje. Pri nedonošenčkih vsi podatki veljajo od predvidenega datuma poroda dalje.

Te skrbi, da tvoj dojenček sam spi premalo? Novorojenčki na začetku običajno zmorejo le pribl. 35–75 minut budnosti naenkrat, pri osmih tednih pribl. 60–90 minut. Če zeha ali si mane oči, je lahko spet čas za spanec.

Sedem ur v postelji, pa si vseeno kot povožena? Težava je v vzorcu, ne v tebi. Spanec poteka v ciklih po približno 90 do 120 minut, najgloblji spanec pa si telo praviloma vzame čim prej v obdobju spanja. Če te zbudijo vsako uro ali dve, vsakič začneš znova.

To je pokazala tudi raziskava spanja pri mladih odraslih: noč z osmimi urami v postelji, prekinjena s štirimi obdobji budnosti po približno četrt ure, je poslabšala pozornost in razpoloženje podobno močno kot noč s samo štirimi urami spanja. Razdrobljen spanec torej šteje manj, kot kaže ura.

Zato velja: neprekinjen blok štirih ali petih ur zajame dva do tri cele spalne cikle in ti koristi bolj kot isti čas v drobcih. Prav za ta blok gre pri zgodnjem odhodu v posteljo in pri izmenskem sistemu spodaj.

Pomanjkanje spanja z dojenčkom je običajno najtežje v prvih dveh do treh mesecih. Velika analiza je pokazala: v prvih treh mesecih po porodu so matere v povprečju spale približno eno uro manj na noč kot pred nosečnostjo, očetje pa približno četrt ure manj. Približno tako je videti potek – vsak dojenček ima svoj tempo:

• Tedni 0–6: hranjenje poteka ves dan in noč, zvečer je pogosto večurno hranjenje v kratkih presledkih. Noči so navadno najbolj razbite.

• Od približno 8–12 tednov: začne se ritem dan–noč, ena nočna runda je pogosto malo daljša.

• 3–6 mesecev: ritem se utrjuje. Daljši razmiki so pogostejši – prav tako pa tudi koraki nazaj.

• 6–12 mesecev: veliko dojenčkov se še vedno zbuja, na primer zaradi zobkov, okužb ali novih razvojnih korakov.

Za orientacijo: med 0. in 5. mesecem je najdaljši neprekinjen spanec v povprečju tik pod 6 urami – v prvih tednih je običajno krajši.

Veliko staršev govori o „regresiji spanja“ okoli četrtega meseca. Za to ni enega trdnega, znanstveno dokazanega datuma. Nemirnejši tedni vmes so vseeno normalni in minejo – takrat nisi naredila nič narobe.

Prespati noč ni rok. Veliko dojenčkov pri šestih mesecih in tudi pri enem letu še ne spi šest do osem ur skupaj – in se razvijajo enako dobro kot drugi (v kanadski raziskavi jih je bilo glede na starost in merilo nekaj več kot četrtina do več kot polovica).

Stojiš pred odprtim hladilnikom in ne veš več, kaj si hotela vzeti. Cucla, ki pade na tla, ti požene solze v oči, dobronameren stavek pa nenadoma zveni kot očitek. To ni šibkost značaja, to je pomanjkanje spanja. Značilno je:

• Glava: slabše se zbereš, več pozabljaš in počasneje reagiraš.

• Občutki: razpoloženje niha, hitreje si razdražljiva, majhne ovire pa se zdijo ogromne.

• Telo in vsakdan: stalno zehanje, omotičnost ob prebujanju, utrujenost ves dan – in zadremaš takoj, ko se za trenutek ustaviš.

Zahrbtno je to, da svojih omejitev skoraj ne opaziš. Odrasli, ki so v laboratoriju dva tedna spali največ šest ur na noč, so bili na koncu pri testih podobno slabi kot po do dveh povsem prebedenih nočeh – občutek utrujenosti pa se jim po prvih dneh skoraj ni več povečal. Poleg tega sta spanec in duševno počutje tesno povezana: kdor po porodu posebej slabo spi, ima pogosteje depresivne težave, slabo razpoloženje pa nato spanec še poslabša. Spanec v tem času ni razkošje, ampak preventiva.

Za volanom je utrujenost nevarna. Kdor je buden 17 ur skupaj, reagira približno tako kot pri 0,5 promila alkohola v krvi. Razdrobljene noči te naredijo podobno nezanesljivo, ne da bi to sploh opazila. Opozorilni znaki so pogosto zehanje, slabša pozornost in težave z držanjem smeri. Če to opaziš med vožnjo: ustavi se na prvem varnem mestu, si vzemi kratek spanec z budilko, šele nato pelji naprej – ali pa naj kdo pride pote. Če je vožnja nujna, na primer na preventivni pregled dojenčka, vprašaj, kdo lahko vozi, pojdi z avtobusom ali taksijem ali termin postavi za svoj najdaljši blok spanja. Če je tvoj dojenček bolan, najprej pokliči izbranega pediatra ali dežurno pediatrično službo – marsikaj se da razjasniti že po telefonu.

Največji vzvod proti pomanjkanju spanja je izmenski sistem: namesto da oba vsako noč napol budna ležita v postelji, je eden na vrsti, drugi pa zares spi.

• Kdor je na vrsti, spi brez čepkov za ušesa v spalnici, kjer je tudi vajin dojenček v svoji posteljici – v prvem letu življenja tja tudi sodi. Nikoli ne dežurajta na kavču ali v fotelju: če tam z dojenčkom v naročju zadremaš, ga spraviš v veliko nevarnost.

• Kdor je prost, spi s čepki za ušesa v sosednji sobi. Zbudi se ga le, če vajin dojenček deluje bolan ali če tisti, ki je na vrsti, z njim v naročju zadrema oziroma pride do svoje meje – ne pa zaradi vprašanja, kje so slinčki.

Namesto po točnih urah si noč razdelita po obrokih. Prvo izmeno prevzame tisti, ki ne doji ali mu zjutraj ni treba zgodaj vstati; druga oseba gre spat takoj, ko dojenček zvečer zaspi. Zamenjata se po prvem obroku po polnoči: če sta obroka ob 23.50 in ob 2.30, se zamenjata po tistem ob 2.30.

Če dojiš, ti nihče ne more prevzeti samega obroka – lahko pa skoraj vse okoli njega. Pravilo naj bo: ti dojiš, drugi poskrbi za ostalo. Kdor je na vrsti, ti dojenčka prinese že ob zgodnjih znakih lakote, kot so cmokljanje, iskanje ali roka pri ustih – jokajoč dojenček se slabše pristavi. Odlašanje s hranjenjem zato, da bi ti spala dlje, ne pomaga: tvorba mleka se ravna po tem, kako pogosto dojenček pije. Potem partner poskrbi za kupček, previjanje in vračanje v posteljico ter ostane buden, dokler dojenček ne leži na hrbtu v svoji posteljici. Ti spiš naprej.

V fazah večernega hranjenja v kratkih presledkih se tvoj zaščiten blok pač začne šele po tej fazi, ali pa ti partner dojenčka prinese v posteljo za dojenje in ga potem spet odnese. Tako uspe tudi daljše spanje ob koncu tedna – ali pa z enim obrokom izčrpanega mleka.

Primer noči pri dojenju s partnerjem

• 20.00: dojenje, dojenček zaspi – ti greš takoj v posteljo.

• Okoli 23.00: partner ti prinese dojenčka, ti dojiš leže, on poskrbi za ostalo.

• Po prvem obroku po 0.00: menjava – partner spi, ti si na vrsti, dojenček leži v obposteljni posteljici.

• Zjutraj: partner pred službo prevzame eno uro, ti pa spiš naprej.

• Z nočno stekleničko: partner ob 23.00 da izčrpano mleko – ti spiš neprekinjeno.

Primer noči s stekleničko ali ko si sama

• Steklenička, prva izmena: partner hrani do prvega obroka po polnoči, ti spiš.

• Steklenička, druga izmena: od tega obroka naprej si na vrsti ti, partner pa spi do jutra.

• Eden od vaju dela: med tednom zgodnja izmena od 5.00 do 7.00, ob koncu tedna ena cela noč.

• Sama: enkrat na teden nekdo prespi pri tebi in prevzame eno izmeno.

O načrtu se pogovorita podnevi, ne ob 3.00 ponoči – takrat nihče ni posebej diplomatski. Imejta tudi skupen pregled: kdaj je dojenček nazadnje pil, koliko je spal? Zdravila proti vročini in bolečini zapišita z uro, da se ponoči ničesar ne da dvakrat. Naj bo to listek na hladilniku ali skupna aplikacija, kot je Moonsleep, v kateri partner, stari starši in varuška vidijo isto stanje: glavno je, da nikomur ni treba v polsnu ugotavljati, kaj se je dogajalo pred dvema urama.

Steklenička z izčrpanim mlekom ti lahko prihrani en nočni obrok – in ti podari cel blok spanja. Začni šele, ko je dojenje že dobro steklo. To lahko preveriš sama: tvoj dojenček je spet dosegel porodno težo in pri tehtanju, na primer pri patronažni sestri ali na preventivnem pregledu, dobro napreduje; na dan ima vsaj 6 težkih, mokrih plenic; pristavljanje ne boli, po dojenju pa je dojka mehkejša.

1. 1

   Črpanje: neposredno preden se uležeš za svoj spalni blok. Če je na začetku mleka malo, je to normalno – matere, ki polno dojijo, med obroki pogosto načrpajo le 15 do 90 ml. Zjutraj je količina običajno največja, takrat si lahko pripraviš zalogo za naslednjo noč.

2. 2

   Shranjevanje: v hladilniku zadaj spodaj, ne v vratih, največ 4 dni.

3. 3

   Pogrevanje: v vodni kopeli ali grelniku stekleničk, nikoli v mikrovalovni pečici. Kapljica na notranji strani zapestja naj bo topla, ne vroča. Ostanke zavrzi.

4. 4

   Hranjenje: partner drži dojenčka v polpokončnem položaju, dopušča premore in ga ne sili, da bi izpraznil stekleničko. Tako vajin dojenček sam določa tempo in količino.

5. 5

   Razbremeni dojko: dolgi nočni premori lahko v prvih mesecih zmanjšajo količino mleka. Če te dojka zbudi, ker je napeta, jo na kratko izprazni z roko: palec in kazalec v obliki črke C postavi nekaj centimetrov za bradavico, potisni proti prsnemu košu, stisni, spusti in ponovi okoli dojke – samo toliko, da napetost popusti, ne pa dokler dojka ni prazna. Nato hladi. Takoj ko se zbudiš, podoji ali črpaj.

Če tvoj dojenček stekleničke ne sprejme, jo poskusita takrat, ko je buden in šele rahlo lačen, in naj ga hrani partner, medtem ko tebe ni v prostoru.

Opozorilni znaki: trdo, pordelo, vroče ali boleče mesto v dojki kaže na zastoj mleka: še naprej doji ali črpaj, vmes pa hladi. Če se pridružita vročina ali občutek, kot da zbolevaš za gripo, ali če v enem dnevu ni bolje, še isti dan poišči zdravniški nasvet.

Če otroka vzgajaš sama ali je partner dlje odsoten, ni nikogar, ki bi prevzel. Takrat največ pomenijo kratke poti in načrtno organizirana menjava.

• Kratke poti: posteljica ali trdno pritrjena obposteljna posteljica naj stojita tik ob tvoji postelji, nočna postaja pa poleg. Ponoči ti ni treba vstajati.

• Zgodaj v posteljo: zvečer se ulezi takoj, ko zaspi dojenček. Kar ostane, pač ostane – ponoči se nič ne opravlja.

• Kdo lahko prespi: ne samo mama ali sestra. Vprašaj prijateljico, sosedo, sodelavko. Ena noč na teden, ko nekdo drug prevzame eno izmeno, spremeni veliko.

• Plačana pomoč: varuška, ki pride čez dan za dve uri, medtem ko ti spiš.

• Pomoč iz okolice: vprašaj sosede, prijatelje ali starše s tečaja, ali bi lahko enkrat ali dvakrat na teden prišli za nekaj ur – na primer zato, da se lahko uležeš. Katere pravice ti kot enostarševski družini pripadajo, ti pove center za socialno delo.

Če povemo čisto pošteno: če dojiš, noč s pomočjo deluje le z izčrpanim mlekom ali stekleničko – navodila so v prejšnjem razdelku.

Več spanja kljub dojenčku pomeni predvsem tole: dokler tvoj dojenček ponoči pogosto pije, šteje vsaka porcija spanja – tudi podnevi.

• Naj bo zgodnji večer tvoja noč. Ulezi se takoj, ko dojenček zvečer zaspi – ne glede na to, ali je to ob 20.00 ali ob 23.00. Ta prvi blok je najdragocenejši. Najbolje vsak večer: serija bo na voljo tudi jutri, ta priložnost za spanec pa ne.

• Dremež načrtuj vnaprej. Ko kdo pride domov ali na obisk, predaj dojenčka in se ulezi, še preden se zaklepetate. Nastavi si budilko: že 10 minut po kratki noči opazno zbistri glavo, po 30 minutah pa se pogosto najprej zbudiš še bolj omotična. Če ima nekdo tvojega dojenčka dlje, spi kar 90 minut – en cel cikel.

• Če čez dan nimaš menjave: položi dojenčka za svoj dremež na hrbet v njegovo posteljico ali v ravno košaro vozička v istem prostoru in se ulezi poleg. Nikoli ne zaspi z dojenčkom na prsih ali trebuhu – niti „samo za hip“ ne.

• Počitek šteje, tudi brez spanja. Uleči se, zapreti oči, ostati pri miru – to ni izgubljen čas.

• Kava v prvi polovici dneva, med dojenjem največ približno 200 mg kofeina na dan (več o tem v vprašanjih spodaj).

• Brez alkohola za uspavanje. Zaradi njega je spanec bolj nemiren, med dojenjem pa ga je tako ali tako priporočljivo opustiti.

• Brez uspaval na lastno pest. Nekatera uspavala in starejše tablete proti alergiji te težje zbudijo; kaj je med dojenjem primerno, piše v vprašanjih spodaj.

• Če zaradi poslušanja ne moreš spati: dojenčki med spanjem dihajo neenakomerno, godrnjajo in imajo pavze 5 do 10 sekund, ne da bi pomodreli – to je normalno. Senzorske nogavičke in dihalne podloge ne zmanjšajo tveganja za sindrom nenadne smrti dojenčka. Če te z lažnimi alarmi držijo pokonci, jih lahko mirno opustiš. Kdaj moraš ukrepati, piše v okvirčku „Na to bodi pozorna“.

Končno dojenček spi – ti pa ležiš budna, poslušaš in premlevaš. To pozna zelo veliko staršev. Pomaga lahko:

• Varuško z zvokom in odgovornost prepusti osebi, ki je na vrsti. Če si sama, tvoj dojenček tako ali tako leži poleg tebe.

• Ne glej na uro in ne računaj, koliko spanja ti še ostane. Obrni budilko stran.

• Ob posteljo položi listek in pisalo. Kar ti kroži po glavi, zapiši – jutri bo še vedno tam.

• Nekaj minut mirno dihaj in naj bo izdih daljši od vdiha.

• Za dnevni spanec, ko ima dojenčka nekdo drug: spalna maska, čepki za ušesa, zatemnjen prostor.

Če tako skoraj ne gre več tedne dolgo, čeprav bi lahko spala, se oglasi pri svojem osebnem zdravniku ali ginekologu. Nespečnost kljub priložnosti je lahko tudi znak poporodne depresije – več o tem nižje.

Ponoči je vsak opravek odveč. Zvečer si pripravi nočno postajo tik ob postelji:

• steklenico vode – pij po žeji; če piješ več, kot si žejna, to ne poveča količine mleka

• prigrizek za eno roko, na primer banano ali žitno ploščico

• pleničke, vlažilne robčke, slinček in svežo pižamo za dojenčka

• zase: blazinice za dojenje, poporodne vložke in svežo majico

• majhno, toplo lučko z zatemnitvijo namesto stropne luči

• pri hranjenju s formulo: prekuhano vodo v čisti termovki in prašek odmerjen v suhi, čisti steklenički. Zmešaj šele tik pred hranjenjem – najprej vodo, nato prašek. Pripravljene formule nikoli ne ohranjaj tople, ostanke zavrzi.

Obposteljna posteljica prihrani največ poti. Tvoj dojenček ima svoj prostor za spanje na dosegu roke. Pomembno: trdno povezana s posteljo staršev, obe ležišči na isti višini, brez reže, prava originalna vzmetnica brez dodatne podloge. Dojiš leže in potem dojenčka potisneš nazaj v njegovo posteljico.

Noč naj bo dolgočasna. Zatemnjena svetloba, tih glas, brez igranja. Previjaj le, ko je treba – ob blatu, zelo polni plenici ali vneti ritki –, najbolje pred hranjenjem ali ob menjavi strani pri dojenju. Ritma ni treba vsiljevati: ne postavljaš ur, svojemu dojenčku le nežno kažeš razliko med dnevom in nočjo.

Telefon: na kratko in v temi. Močna svetloba zaslona ponoči lahko zamakne notranjo uro. Če ponoči kaj vnašaš: zmanj­šaj svetlost, vklopi temni način, vnesi, odloži. In če to bereš ravno ponoči: lepo, da si tukaj. Ostalo počaka do jutri.

Podnevi pojdi na svetlobo. Dnevna svetloba je najpomembnejši usklajevalec notranje ure, najbolje že dopoldne. Sprehod koristi obema – dojenček pa naj bo v senci, ker v prvem letu življenja ne sodi na žgoče sonce.

Del izčrpanosti sploh ne pride od dojenčka, ampak od vsega, kar želimo mimogrede še opraviti: pospravljeno stanovanje, postrežen obisk, odgovorjena sporočila. Prečrtaj tega čim več. Staro pravilo za prve tedne po porodu pravi: en teden v postelji, en teden ob postelji, en teden okoli postelje.

Za prve mesece zadošča majhen cilj: vsi so siti, vsi so varni in ti si nekje čez dan spala. Vse drugo je dodatek. Lahko imaš dneve, ko nisi „naredila ničesar“ razen tega, da si bila tam za svojega dojenčka. To ni nič. To je prav zdaj glavna stvar.

„Povej, če lahko kaj naredim.“ Ta stavek zdaj verjetno pogosto slišiš – in se nikoli ne oglasiš. Tudi zato, ker ob 15.00 še ne veš, kaj te bo rešilo ob 17.00. Obrni to: napiši seznam opravil in ga daj naprej takoj, ko kdo vpraša. Bolj ko je prošnja konkretna, lažje jo je sprejeti:

• „Mi lahko v četrtek prineseš eno porcijo hrane, ki jo morava samo še pogreti?“

• „Bi lahko eno uro vozila voziček, da jaz zaspim?“

• „Lahko opereš en stroj perila in ga obesiš?“

• „Lahko v petek pelješ najinega starejšega otroka iz vrtca?“

• „Kar pridi – prosim pa prinesi kaj za jesti in ostani največ eno uro.“

Pomoč na daljavo

• „Ali nam lahko za dva tedna urediš dostavo hrane ali živil?“

• „Bi nama za nekaj tednov podarila pomoč pri čiščenju?“

• „Me lahko vsak dan ob 11.00 na kratko pokličeš?“

• „Bi lahko prišla za nekaj dni in takrat prevzela noči?“

Proti občutku osamljenosti: osamljenost utrujenost še oteži. Druge starše lahko čez dan srečaš v družinskih centrih in srečanjih za starše, v skupinah za dojenje ali na poporodni telovadbi. Ni ti treba biti posebej živahna – dovolj je kava med ljudmi, ki imajo za sabo podobne noči.

Nimaš družine blizu in ne veš, kam se obrniti? Te korake zmoreš sama, enega za drugim – pri vsakem dobiš tudi stavek za telefon:

1. 1

   Osebni zdravnik ali ginekolog: naroči se zaradi izčrpanosti. Prosi za pregled krvi in povej, kako se počutiš. „Moj dojenček je star deset tednov, popolnoma sem izčrpana in nimam pomoči. Potrebujem termin.“

2. 2

   Patronažna sestra: ob brezplačnih obiskih na domu lahko spregovoriš tudi o izčrpanosti, dodaten obisk pa je mogoč po dogovoru z zdravnikom. Pokliči patronažno službo svojega zdravstvenega doma. „Moj dojenček je star deset tednov in sem popolnoma izčrpana. Ali lahko pridete na obisk?“

3. 3

   Center za socialno delo (CSD): tam ti povedo, katere pravice ob rojstvu otroka ti pripadajo, na primer otroški dodatek, in kam se lahko obrneš, če doma ne zmoreš sama. „Sama sem z dojenčkom in popolnoma izčrpana. Kakšna pomoč mi pripada?“

4. 4

   Pogovor v stiski: če potrebuješ nekoga, ki te posluša, pokliči Samarijan/Sopotnik na 116 123 ali Klic v duševni stiski na (01) 520 99 00 (vsak dan od 19. do 7. ure). „Imam dojenčka in sem popolnoma izčrpana. Potrebujem nekoga za pogovor.“

5. 5

   Svetovanje pri dojenju: če pristavljanje boli, obroki skoraj vedno trajajo zelo dolgo ali je videti, da tvoj dojenček nikoli ni sit, najprej sama preveri: brada se dotika dojke, nos je prost, lička so okrogla in slišiš požiranje. Če je še naprej težko, naj pristavljanje pogleda patronažna sestra ali svetovalka za dojenje, na primer v skupini za dojenje v zdravstvenem domu.

6. 6

   Izkoristi preventivni pregled dojenčka: na naslednjem terminu svojega dojenčka smeš govoriti tudi o sebi.

Če izčrpanost traja več mesecev, se s svojim zdravnikom pogovori o nadaljnjih možnostih zdravljenja in podpore.

Če ne dojiš, se lahko nočna pomoč včasih zdi kot opazovanje od strani. Pa ni. Razbremenitev je zelo konkretna:

• dojenčka prinesti na dojenje, potem kupček, previjanje, vračanje v posteljico – in ostati buden, dokler ne leži varno v svoji posteljici

• prinesti vodo in prigrizek, da ji ni treba vstajati

• pred službo prevzeti stalno zgodnjo izmeno, ob koncu tedna pa eno celo noč

• urejati obiske: naj prinesejo hrano, po eni uri pa jih prijazno pospremiti

• voditi pregled: kdaj je dojenček pil, ali je dobil zdravila, kaj vas čaka ta teden?

Ne računajta, kdo je bolj utrujen. Ta prepir nima zmagovalcev. Raje vprašajta: kaj vsak od naju potrebuje, da bo jutri varen in bo dan preživel vsaj približno mirno?

Pazi tudi nase: približno vsak deseti oče med nosečnostjo in prvim rojstnim dnem otroka doživi depresijo. Če se umikaš, si trajno razdražljiv ali samo še deluješ, to vzemi resno – spodnje točke za pomoč veljajo tudi zate.

Ko si preutrujena, tvoje lastno hranjenje hitro zdrsne na konec seznama. Tvoje telo pa ravno zdaj okreva, in če dojiš, dodatno še tvori mleko.

• Jej redno majhne stvari, ki jih lahko primeš z eno roko: obložene kruhke, jogurt z ovsenimi kosmiči, sadje, juho za pogreti.

• Pij čez ves dan, najbolje vodo ali nesladkan čaj, in steklenico postavi tja, kjer dojiš ali hraniš.

• Skuhaj enkrat, jej dvakrat: dvojne porcije zamrzni – ali pa kuhanje v celoti prepusti pomočnikom.

• Če dojiš, vsak dan vzemi tableto joda s 100 mikrogrami. Če imaš bolezen ščitnice, se o tem prej posvetuj z zdravnikom.

Če je izčrpanost kljub vsemu nenavadno huda ali se ne izboljšuje, se splača pogledati tudi telo – namesto da vse odpišeš kot „normalno utrujenost“.

• Slabokrvnost: zaradi izgube krvi pri porodu lahko nastane pomanjkanje železa. Zaradi njega si šibka, bleda in se hitro zadihaš. Krvna slika pokaže, ali potrebuješ železo.

• Ščitnica: v mesecih po porodu se lahko vname in sproži utrujenost, nespečnost, živčnost, razbijanje srca ali potrtost. Tudi to pokaže krvna preiskava.

• Bolečina: po carskem rezu, ob porodni poškodbi ali razpokanih bradavicah se slabo spi. Tega ti ni treba samo prenašati: ibuprofen in paracetamol veljata med dojenjem za zdravili prve izbire, o odmerku pa se posvetuj z ambulanto ali lekarno. Po carskem rezu naj ti ponoči dojenčka podajo, namesto da ga dviguješ sama. Pri bolečih bradavicah najprej preveri pristavljanje, kot je opisano v razdelku o svetovanju pri dojenju.

Baby blues se pokaže v prvih dneh po porodu in doleti približno vsako drugo mamo: jočeš na videz brez razloga, si občutljiva, enkrat presrečna, drugič obupana. Običajno mine v nekaj urah ali dneh, najpozneje pa v približno dveh tednih. Če po tem še vedno jokaš skoraj vsak dan, je čas, da to omeniš zdravniku.

Poporodna depresija je bolezen, ne šibkost. V prvem letu po porodu zboli za njo približno 10–15 % žensk, začne pa se lahko kadar koli v tem letu. Znaki, ki trajajo dlje kot dva tedna:

• skoraj ves čas se počutiš potrto, tesnobno, razdražljivo ali notranje prazno

• stvari, ki so te sicer veselile, te pustijo hladno

• ne moreš spati, čeprav tvoj dojenček spi

• mučijo te občutki krivde, dvomi vase ali krožeče skrbi za dojenčka

Prestrašujoče misli so pogoste. Veliko novopečenih staršev ima nenadoma v glavi slike, da bi se dojenčku kaj zgodilo ali da bi mu sami lahko kaj naredili. Takšne neželene misli se zdijo tuje in se ne uresničijo. Ne pomenijo, da si nevarna – vseeno pa o njih čim prej spregovori, ker jih je mogoče dobro zdraviti.

Tvoji naslednji koraki

1. 1

   Izpolni samoocenjevalni vprašalnik EPDS (Edinburška lestvica poporodne depresije) – kot začetek pogovora z zdravnikom ali patronažno sestro.

2. 2

   Pogovori se s svojim osebnim zdravnikom ali ginekologom in s patronažno sestro. Pomagajo ti lahko tudi klinični psihologi v zdravstvenem domu.

3. 3

   Obstajajo učinkovita zdravljenja, predvsem psihoterapija in po potrebi zdravila. Veliko antidepresivov je združljivih z dojenjem; katero zdravilo je primerno zate, preveri z zdravnikom. Zaradi zdravljenja praviloma ni treba, da si ločena od dojenčka – vprašaj, kakšne možnosti so.

4. 4

   O poporodni depresiji svetuje tudi društvo Naravni začetki, ponoči pa lahko pokličeš Klic v duševni stiski na (01) 520 99 00 (vsak dan od 19. do 7. ure).

Redko, a nujno stanje: poporodna psihoza. Navadno se začne nenadoma v prvih dveh tednih po porodu. Zgodnji znak: skoraj ne spiš, pa si vseeno preveč v pogonu, misli in besede drvijo. Pozneje se lahko pridružijo zmedenost, blodnje ali halucinacije. Če živiš sama, pokaži te vrstice osebi, ki ji zaupaš in ki bo redno preverjala, kako si. Kdor ima bipolarno motnjo ali je že imel poporodno psihozo, naj najbolje že pred porodom skupaj z zdravnikom in psihiatrom naredi načrt – tudi kdo bo prevzemal nočna hranjenja.

Pomanjkanje spanja z dojenčkom je normalno, vendar ga ni treba samo trpeti. Trije najmočnejši vzvodi so: noč si razdelita po izmenah, zaščiti prvi večerni blok spanja in konkretno prosi za pomoč. Najtežji so prvi meseci, potem pa postaja korak za korakom lažje. Če se tedne dolgo počutiš prazno ali tesnobno, to ni nekaj, kar je treba pretrpeti, ampak razlog za zdravniško pomoč.