Položaj na trebuščku: od kdaj in kako dolgo?

Odkar starši dojenčke za spanje polagajo na hrbet, je nenadna smrt dojenčka postala občutno redkejša. O tem ni dvoma. Slabša stran tega pa je, da dojenčki veliko ur preživijo na hrbtu – v posteljici, vozičku, lupinici in ležalniku. Mehko zadnje temence je stalno obremenjeno, mišice, s katerimi bo tvoj dojenček pozneje dvigal glavo, se opiral in obračal, pa imajo malo dela. Položaj na trebuščku v budnem stanju to uravnoteži – zato ga enako priporočajo WHO, pediatri in strokovne smernice za preprečevanje nenadne smrti dojenčka.

Pri tem gre za pravi mali trening moči: vrat in ramena dvigujeta glavo proti teži, pri opiranju se vključijo še roke, trebušne in hrbtne mišice. Tako se krepi trup, ki ga tvoj dojenček pozneje potrebuje za obračanje, plazenje, kobacanje in sedenje. Velik pregled 16 raziskav je pokazal, da je bilo pri več časa na trebuščku gibanje bolje razvito, enakomerno sploščen zadnji del glavice pa redkejši. Večina teh raziskav je bila opazovalnih in ni brez pristranskosti – vendar kažejo v isto smer.

Tvoj dojenček je lahko na trebuščku že od prvih dni – začneta lahko takoj, ko prideta domov. Prvi poskusi so najnežnejši na tvojih prsih: ti si napol naslonjena, dojenček leži s trebuščkom na tebi, čuti tvojo toplino in vedno znova poskuša dvigniti glavico, da bi te pogledal. Mnogi dojenčki, ki na odeji takoj protestirajo, so tu mirni.

To gre tudi, dokler je popek še s krnom popkovine; ta običajno odpade med 5. in 15. dnem življenja. Pleničko spodaj prepogni navzdol. Če popek mokri ali krvavi oziroma koža okoli njega pordi, naj ga še isti dan pogleda izbrani pediater ali patronažna sestra.

V prvih tednih na tvojih prsih naredi kratek varnostni pregled: vidiš obraz, glava je obrnjena na stran, nos in usta so prosta in jih ne prekrivajo odeja, oblačilo ali dojka, vrat je raven, brada ni potisnjena na prsni koš, ena roka pa leži na hrbtu. Če si zelo izčrpana ali pod močnimi protibolečinskimi zdravili, na primer po carskem rezu, to počni le, če ob tebi budno sedi še druga odrasla oseba.

Položaj na trebuščku sodi v dnevna budna obdobja. Ponoči ti ni treba ničesar „izkoristiti“: če je tvoj dojenček ob treh zjutraj buden, zadostujejo hranjenje, previjanje, crkljanje in nazaj v posteljico. In če začnete pozneje, je tudi to v redu – več o tem v vprašanjih spodaj.

Najprej nekaj pomirjujočega: vse okvirne smernice za trebušček pomenijo seštevek čez ves dan, ne ene dolge runde. Deset rund po tri minute je prav tako pol ure.

Ameriški pediatri svetujejo, da do starosti približno 7 tednov skupaj pridete do vsaj 15–30 minut na dan – torej najmanj četrt ure, še bolje pol ure. WHO navaja vsaj 30 minut, razporejenih čez dan, za vse dojenčke, ki se še ne premikajo samostojno. To si ne nasprotuje: 30 minut je cilj za obdobje pred kobacanjem, v prvih tednih pa se mu postopoma približujete. Pediatrična stroka od približno 3. meseca računa tudi na postopno povečanje do približno ene ure na dan.

Kako dolgo traja ena posamezna runda, ne določa nobeno priporočilo: na začetku 2–5 minut, potem pa toliko časa, dokler dojenček zadovoljno sodeluje. Sprva zadoščajo 2–3 runde na dan, pozneje pa lahko ena pride skoraj v vsako budno obdobje. Zgornje meje ni, dokler je buden in si ob njem. Če je tvoj dojenček star okoli 10 tednov, ciljaj na približno 30 minut na dan – na primer šest rund po pet minut. Te številke so kompas, ne obvezni program. Če tvoj dojenček nek dan zmore le deset minut, to ni neuspeh, ampak začetek.

Da bo vadba na trebuščku varna, ta pravila veljajo tako na tleh kot na tvojih prsih ali v tvojem naročju:

• Samo buden in samo pod nadzorom. Dojenčka v položaju na trebuščku ne pusti samega niti za trenutek – tudi ne samo zato, da odpreš vrata. Raje ga vzemi s seboj.

• Nos in usta morajo ostati prosta. Če utrujen obrazek obleži plosko na odeji, daj dojenčku trenutek, da sam obrne glavo. Če mu ne uspe, jo nežno obrni na lice ali rundo končaj.

• Če zaspi, ga takoj obrni na hrbet – in položi v njegovo posteljico.

• Če si utrujena ti, je runde konec. Če se ti zapirajo oči, položi dojenčka na hrbet v posteljico – ne glede na to, ali leži na tebi ali ob tebi.

• Čvrsta, ravna podlaga na tleh. Postelja in kavč sta za dojenčka premehka, previjalna miza pa previsoka. Pri različicah na tebi lahko sicer sediš na kavču – a prav tam preži nevarnost, da zaspiš.

• Prosto okolje. Ob obrazu naj ne bo blazin, plišastih igrač ali ohlapnih krpic, pes naj se odeje ne dotika. Sorojenec lahko leže zraven, če si neposredno ob njem.

Za položaj na trebuščku ti ni treba kupiti ničesar. Velika kopalna brisača ali tanka volnena odeja je enako dobra kot igralna podloga – pomembno je le, da leži gladko, brez debelih gub ali robov.

• Na ploščicah ali laminatu odejo prepogni dvojno, da ne vleče hladno, vendar ne tako debelo, da nastane mehka vdolbina. Na preprogi zadošča ena plast.

• Toplota: če tebe v majici ne zebe in ni prepiha, je v redu. Bodi ali lahka oblačila so idealna, po kopanju je lahko tudi samo v plenički.

• Proti polivanju pod predel glavice gladko položi tetra pleničko, nikoli nagubano.

• Za gledanje: najbolj zanimiva si ti. Dobro deluje tudi vse z močnimi svetlo-temnimi kontrasti, na primer kartonka ali bel karton z debelimi črnimi črtami. Novorojenčki najostreje vidijo na razdalji približno 20–25 centimetrov. Zasloni niso vaba: WHO jih v prvem letu odsvetuje.

• Preglej tla, takoj ko začne dojenček segati po stvareh: kovanci, gumbne baterije, tablete in hrana za živali morajo biti zunaj dosega.

Blazina za dojenje ali posebna blazina za trebušček? Ne potrebuješ je. Mehka blazina za dojenje je za majhne dojenčke celo neugodna: ugreza se, obraz pa lahko zdrsne vanjo. Če že opora, naj bo ravna in čvrsta kot zvita brisača spodaj – in nikoli v postelji.

Veliko protestnih rund se začne že pri polaganju: dojenčka odložiš na trebušček, ena roka ostane ukleščena pod trebuhom in ne more več dvigniti zgornjega dela telesa. Lažje gre prek boka, tako kot kažejo otroške fizioterapevtke:

1. 1

   Priprava. Odejo razgrni po tleh, ti poklekni ob njo s strani. Dojenčka položi na hrbet.

2. 2

   Obrat na bok. Eno roko daj na ramo, drugo na medenico, nato ga počasi obrni na bok. Če je treba, s prsti podpri glavico.

3. 3

   Nato še na trebušček. Obrni ga naprej na trebušček in mu po potrebi pomagaj čez spodnjo ramo.

4. 4

   Rokici potegni naprej. Ukleščeno roko nežno izvleci za nadlaht, ne za dlan. Obe roki naj bosta pokrčeni spredaj, dlani približno v višini glave. V prvih tednih so komolci blizu telesa, bolj za rameni; okoli 3.–4. meseca pridejo pod ramena.

5. 5

   Glava na eno lice, nos mora ostati prost. Naslednjič naj bo spodaj drugo lice.

6. 6

   Zaključi po isti poti. Prek boka nazaj na hrbet in šele nato ga dvigni – nikoli ne vleci navzgor za roke ali dlani.

Po nekaj dneh boš to naredila, ne da bi razmišljala. Če želiš, da ti prijeme še dodatno pokažejo, prosi za to patronažno sestro ob njenem obisku na domu ali pediatra na naslednjem preventivnem pregledu – oboje je brez doplačila.

S trebuščkom lahko vadita na šest načinov; v tem in naslednjem poglavju si sledijo od najnežnejšega do zahtevnejšega: prsi, naročje, roka, nato tla. V prvih tednih so različice na tebi pogosto najprimernejše, kratke runde na tleh pa so mogoče že od začetka – in v utrujenih dneh se preprosto vrneta korak nazaj.

1. Na tvojih prsih. Dobro se obnese, če je tvoj dojenček še čisto majhen ali na tleh takoj protestira.

1. 1

   Sedi napol naslonjeno, za hrbtom imej blazino.

2. 2

   Dojenčka drži pokonci ob rami in ga počasi spusti nižje po sebi, dokler ne leži na trebuščku na tvojih prsih, z glavo obrnjeno na stran.

3. 3

   Ena roka leži na njegovem hrbtu, druga na ritki – veliko dojenčkov se odriva z nogicami. Visoko privzdignjena ritka je v prvih tednih del tipične pokrčene drže.

4. 4

   Govori z njim, poj mu, nasmehni se. Za konec: roka na hrbet in ritko, poravnaj ga in vrni na ramo.

Skozi tedne se lahko nasloniš vedno bolj nazaj: na začetku skoraj pokonci, pri 2–3 mesecih približno napol leže. Bolj kot je tvoj trup vodoraven, več dela opravi dojenček. Če ti je ta položaj boleč, na primer po carskem rezu ali ob polnih dojkah, položi majhno blazino prečno čez trebuh ali izberi 2. različico.

2. Počez čez naročje. Dobro se obnese, če je dojenček nemiren ali če tako ali tako sediš.

1. 1

   Usedi se, nogi naj bosta skupaj. Če eno stopalo nasloniš na majhen podstavek, bo glava nekoliko više.

2. 2

   Dojenčka položi na trebušček počez čez svoji stegeni. Glava naj leži na enem stegnu, ne nad prostorom med njima, obraz naj bo obrnjen na stran, nos pa prost.

3. 3

   Ena roka naj počiva na hrbtu ali ritki, da ne zdrsne, druga pa naj rahlo podpira brado ali čelo. Nežno zibanje veliko dojenčkov pomiri.

4. 4

   Za konec: eno roko pod prsi, drugo na ritko, dvigni ga prek boka.

Pri 2–3 mesecih veliko dojenčkov glave še ne drži zanesljivo – tu nikoli ne sme prosto viseti čez kolena.

3. Letalski prijem. Dobro se obnese, če je dojenček sitkast in se želiš gibati. Mnogi ga poznajo kot prijem pri trebušnih krčkih – tukaj gre za položaj na trebuščku med hojo.

1. 1

   Dojenčka najprej sede položeno položi počez čez naročje kot pri 2. različici.

2. 2

   Eno roko potisni od stopal med njegovima nogicama naprej, dokler tvoja podlaket ne leži vzdolž pod trebuhom in prsmi, glava pa počiva postrani v pregibu tvojega komolca.

3. 3

   Druga roka gre plosko na hrbet. Dojenčka dvigni tesno ob svoje telo in počasi vstani. Lice leži na tvoji roki, nos in usta so prosto obrnjeni na stran.

4. 4

   Za konec se usedi, ga položi nazaj v naročje in ga prek boka obrni k sebi.

Hodi počasi, ne po stopnicah, in v drugi roki ne nosi ničesar vročega. Tudi če je glavica še majava, je prijem primeren, dokler varno počiva na tvoji podlakti. Takoj po hranjenju pa pritiska na poln trebušček.

4. Zvita brisača pod prsmi. Dobro se obnese za prve poskuse na tleh, ko je glava še težka.

1. 1

   Majhno brisačo po dolžini tesno zvij – tako debelo, da bodo dojenčkove pazduhe počivale na njej, komolci pred njo pa bodo še vedno dosegli tla. Položi jo prečno na odejo.

2. 2

   Dojenčka s prijemom prek boka obrni na trebušček tako, da bo zvita brisača pod prsmi in pazduhami – ne pod trebuhom in nikoli pri vratu.

3. 3

   Rokici potegni pred zvitek. Zgornji del telesa je rahlo dvignjen, zato je dvig glave lažji.

4. 4

   Če dojenček zdrsne naprej in se zvitek premakne proti bradi ali vratu, ga pomakni nazaj ali zvitek odstrani.

Ko se dojenček sam opira na podlakti, običajno pri 3–4 mesecih, zvitka ne potrebuje več. Sodi le k trebuščku čez dan – nikoli v posteljo, tudi ne zato, da bi med spanjem držal glavo postrani.

5. Obraz v višini oči. Dobro se obnese, ko dojenček glavo že za kratek čas dvigne.

1. 1

   Dojenčka s prijemom prek boka položi na odejo.

2. 2

   Lezi nasproti njega na trebuh, obraz proti obrazu, približno eno dolžino podlakti stran.

3. 3

   Odgovarjaj na njegove glasove, skrij obraz za dlani in se znova pokaži ali pa se počasi pomikaj vstran, da ti sledi z očmi.

4. 4

   Rundo končaj, preden se utrudi.

Če ti tvoj položaj na trebuhu ni udoben, na primer zaradi brazgotine po carskem rezu ali polnih dojk, se ulezi na bok z glavo, naslonjeno na roko, ali pa se v turškem sedu skloni k dojenčku.

6. Nekaj zanimivega s strani. Dobro se obnese od približno 2. meseca, ko dojenček že opazuje okolico.

1. 1

   Blizu ob dojenčka postavi kartonko, kontrastno kartico ali otroško ogledalo brez stekla.

2. 2

   Predmete enkrat položi levo, drugič desno, ne pa vedno na sredino, in pri vsaki rundi stran zamenjaj. Tako bo obračal glavo v obe smeri – dobro za vrat in obliko glavice.

3. 3

   Pozneje je lahko igrača malo dlje stran, da se bo moral po njej stegniti.

Ali bo položaj na trebuščku uspel, je pogosto bolj odvisno od trenutka kot od tehnike. Utrujen dojenček nima moči za dvig glave, lačen nima potrpljenja, poln želodček pa ne mara pritiska od spodaj. Zato: ne tik pred dojenjem ali stekleničko in ne neposredno po njej na tla.

Hranjenje ima vedno prednost. Obroka ne prestavljaj zaradi trebuščka. Če dojenček na tvojih prsih išče z usti, cmoka ali si tlači pest v usta, je to lakota, ne protest – končaj rundo in ga nahrani. Jok je šele pozni znak lakote.

Nobena smernica ne navaja točnega števila minut, kolikšen naj bo razmik. Za rundo na tleh velja: počakaj, da podre kupček in da je po crkljanju videti zadovoljen in buden. Napol pokonci na tvojih prsih pa lahko leži takoj po hranjenju; to pomaga pri podiranju kupčka in že šteje kot nežna različica trebuščka. Ker se večina novorojenčkov zbudi lačnih, se runda lepo prilega sredini budnega obdobja:

1. 1

   Prebujanje, lahko takoj previjanje.

2. 2

   Dojenje ali steklenička, potem podiranje kupčka in crkljanje.

3. 3

   Nekaj mirnih minut v naročju.

4. 4

   Položaj na trebuščku na odeji – ne na previjalni mizi, tudi če je tam ogledalo.

5. 5

   Ob prvih znakih utrujenosti konec: nazaj na hrbet, crkljanje, polaganje k spanju.

Če raje previjaš po hranjenju, dojenčka potem preprosto vzemi s seboj dol na odejo. Tako previjanje postane sidro in ti ni treba šteti. Za orientacijo pri budnih obdobjih: v prvih tednih je dojenček pogosto buden le 35–75 minut naenkrat, pri približno 2 mesecih običajno 60–90, pri 3–4 mesecih pogosto 75–140 minut – to so izkušnje, vsak dojenček je drugačen. Pri 2–3 mesecih je približno 5 minut na trebuščku v posameznem budnem obdobju realen cilj; pri štirih do šestih budnih obdobjih na dan se tako nabere 30 minut. Če zeha, si mane oči ali odvrača pogled, je čas za crkljanje, ne za trening.

Tvoj dojenček poliva? Majhne količine po hranjenju so normalne, dokler dobro pije in pridobiva na teži. V tem primeru: večji razmik do obroka, krajše runde, raje na tvojih prsih, pod obraz pa krpico za polivanje. Če med rundo bruha, obrni glavo na stran in naredi premor. Še isti dan k pediatru sodijo močno bruhanje v loku po skoraj vsakem obroku (pogosto se začne med 3. in 6. tednom), občutno manj mokrih plenic ali slabo pitje. Takoj na pediatrično urgenco ali pokliči 112, če je izbruhano zeleno, rdeče, črno ali rjavo.

Star približno 6 tednov. Veliko dojenčkov zdaj še vedno pije 8–12-krat v 24 urah, budna obdobja pa so kratka.

• Zjutraj po dojenju in podiranju kupčka: dve minuti na tvojih prsih.

• Po dopoldanskem spanju, z razmikom od obroka: tri minute z zvito brisačo, ti ležiš nasproti.

• Opoldne po previjanju, spodaj na odeji: ena minuta s kontrastno kartico levo, ena desno.

• Popoldne: pet minut v letalskem prijemu po stanovanju; zvečer dve minuti počez čez naročje.

• Vmes: mini runde, kadar koli je dojenček buden in zadovoljen.

Tako se nabere približno 15–20 minut – v okviru tega, kar se priporoča za prvih sedem tednov.

Star približno 10–12 tednov. Eno budno obdobje, dolgo nekaj več kot uro:

• 9:00 prebujanje, previjanje. 9:05 dojenje ali steklenička.

• 9:25 podiranje kupčka, crkljanje, opazovanje okolice v naročju.

• 9:40 prva runda na odeji, približno 5 minut, ti ležiš nasproti. Nato za kratek čas na hrbet.

• 9:55 druga runda, 3–4 minute, kartonka je zdaj na drugi strani.

• 10:10 prvo zehanje: konec, crkljanje, polaganje k spanju.

Okoli osem minut v enem budnem obdobju, v štirih ali petih budnih obdobjih na dan – in že ste pri 30–40 minutah.

Star približno 4 mesece. Budna obdobja so daljša, veliko dojenčkov se že opira na podlakti. Zjutraj dve rundi po 7–8 minut z igračami v polkrogu, dopoldne in popoldne po 15 minut časa na tleh z igrami prijemanja in premori na hrbtu, zgodaj zvečer še enkrat 10 minut: skupaj je to približno ena ura, ne da bi bil kateri koli posamezni trenutek predolg.

Najmanj napora zahteva trebušček na odeji na tleh, medtem ko ti sediš zraven ali ležiš na boku: ničesar ne nosiš, pa si mu še vedno čisto blizu.

• Poveži ga s stalnimi trenutki. Po vsakem previjanju gresta dol na odejo. Tako nastane rutina in ti ni treba šteti.

• Čas brez računanja v glavi. Ena pesmica traja približno tri minute. Če uporabiš časovnik, po tem telefon odloži iz dosega.

• Vse na enem mestu. Odeja naj bo čez dan razgrnjena, ob njej pa krpica za polivanje in kartonka.

• Če si sama preutrujena, runda odpade. Dojenčka položi na hrbet v posteljico in se spočij. Dan z manj trebuščka ne škodi.

Veliko dojenčkov se položaj na trebuščku na začetku zdi preprosto naporen. Protest ne pomeni, da delate kaj narobe. Zakaj moj dojenček joka na trebuščku? Najpogosteje je v ozadju eden od teh razlogov:

• Moči še nima dovolj – glava je glede na telo težka.

• Trebušček je poln – takoj po hranjenju položaj pritiska.

• Utrujen je, lačen ali zdolgočasen – takrat pomaga le drug trenutek.

• Položaj mu ni udoben – ena roka je pod trebuhom ali pa je bil le odložen na trebuh namesto obrnjen prek boka.

• Ima priljubljeno stran – več o tem v poglavju o obliki glavice.

Ga pustim jokati, da se navadi? Ne. Runda, ki se konča v solzah, ne prinese nobene vadbene prednosti, prinese pa slab spomin. Vzemi dojenčka v naročje, ga potolaži in mu položaj na trebuščku ponudi znova pozneje v dnevu. Prav to pomeni vztrajati: vedno znova prijazno ponuditi, ne vztrajati za vsako ceno. Ustavi se ob prvem neugodju, raje ponudi več kratkih rund, zamenjaj različico in položi toplo dlan na njegov hrbet.

In če tvoj dojenček vsakič začne jokati takoj, brez opozorila? Potem pomaga zelo postopen začetek, na primer takole:

1. 1

   1.–3. dan: samo različice na tebi, runde po 30–60 sekund, pet- do desetkrat na dan, vedno končane še preden zajoka.

2. 2

   4.–6. dan: na prsih se nasloni bolj nazaj, runde podaljšaj na 1–2 minuti, če ostaja zadovoljen.

3. 3

   Od 7. dne: enkrat na dan 30 sekund na odeji z zvito brisačo, ti ležiš neposredno nasproti.

4. 4

   Vsak dan eno rundo na tleh več. Če ne gre, naredi korak nazaj.

Nekateri dojenčki položaja na trebuščku ne marajo niti pri treh mesecih – ob sicer dobrem razvoju je to največkrat preprosto temperament. Če pa tvoj dojenček v vsakem položaju neutolažljivo joka ali joka nenavadno predirljivo, je videti bolan, slabo pije ali ima vročino, to ni protest proti trebuščku – takrat naj ga pregleda zdravnik.

Če te jok spravlja do tvoje meje, dojenčka varno položi na hrbet v posteljico, za kratek čas zapusti prostor, zadihaj in ga vsakih nekaj minut preveri. Pokliči nekoga, na primer Samarijan/Sopotnik na 116 123. Dojenčka nikoli ne stresi. Če na splošno zelo veliko joka, se o tem pogovori s pediatrom ali patronažno sestro.

Od približno 3. meseca se veliko dojenčkov že opira na podlakti, opazuje okolico in želi nekaj početi. Dvigovanje glave postane igra:

• Igrače v polkrogu. Okoli dojenčka v polkrog položi tri ali štiri stvari, da se obrača in steguje.

• Seganje iz opore na podlakti. Igračo drži tik pred eno roko. Da bi segel po njej, se mora dojenček opreti na drugo roko.

• Ponudi malo višje. Igrača malo nad višino oči ga sčasoma vabi v oporo na dlaneh.

• Se takoj prevali na hrbet? Veliko dojenčkov se med 3. in 7. mesecem nauči obračati – to je napredek, ne izogibanje. Pozneje ga prijazno obrni nazaj in najbolj zanimivo postavi na stran trebuščka.

• Na splošno več časa na tleh. Ko je pripet – na primer v vozičku, stolčku za hranjenje ali lupinici – WHO svetuje največ eno uro naenkrat.

Ko se tvoj dojenček začne plaziti ali kobacati, minut ni več treba šteti – takrat šteje veliko prostega časa na varni površini na tleh.

Kako hitro napreduje, se od dojenčka do dojenčka zelo razlikuje. Pregled spodaj kaže, kaj večina dojenčkov zmore približno do določene starosti – ne vsi in ne na točno določen dan. Poznejše starosti so namenoma postavljene široko: opisujejo korake, ki jih do takrat dosežejo vsaj trije od štirih dojenčkov. Kako se tvoj dojenček giblje in drži telo, bodo na preventivnih pregledih pri 3 in 6 mesecih tako ali tako pogledali.

Na začetku dojenček za nekaj sekund dvigne le bradico in obrne glavo na stran. Do približno 2. meseca v položaju na trebuščku dvigne glavo in jo za nekaj trenutkov zadrži. Okoli 3. meseca se pojavi opora na podlahteh: komolci nosijo težo, glava je že jasno dvignjena. Do približno 4. meseca se zanesljivo opira na podlakti, glava pa ostane stabilno dvignjena. Med 3. in 7. mesecem se nauči obračati – s hrbta na trebuh in nazaj –, do približno 6. meseca pa se pridruži še opora na dlaneh: potisne se na iztegnjene roke.

Razpon je velik. Če pri 8 tednih po dveh sekundah glava spet omahne na odejo, je to največkrat preprosto trenutno stanje vaje. O tem se pogovori s pediatrom, če tvoj dojenček pri približno 4 mesecih glave na trebuščku še ne zmore držati, je videti nenavadno mlahav ali tog – ali pa že prej, če ti občutek pravi, da nekaj ni v redu. Več o tem v okvirčku čisto spodaj.

Dojenčkova lobanja je v prvih mesecih še mehka in oblikovna. Če glava vedno znova leži na istem mestu, se lahko zatilje tam splošči – na sredini ali poševno na eni strani. Pomembno je vedeti: sploščitev zaradi položaja je po današnjem vedenju vprašanje videza – ne vpliva na rast možganov in duševni razvoj. Običajno se izboljša, ko dojenček več časa preživi v drugih položajih, se začne sam obračati in pozneje sedeti. Pri izrazitejši sploščenosti pa je vseeno smiselno pogledati tudi gibalni razvoj.

K temu prispeva, če dojenček glavo skoraj vedno obrača na isto stran – na primer pri zategnjenem vratu, ko so mišice vratu na eni strani skrajšane – in pri nedonošenčkih. Poleg trebuščka pomaga:

• Menjaj vzglavni in nožni del posteljice. Glave spečega dojenčka ni treba obračati. En dan ga položi z glavo na en konec, naslednji dan na drugega. Ker dojenčki radi gledajo proti vratom ali proti tebi, se smer pogleda sama zamenja. V posteljo ne polagaj ničesar, da bi držalo glavo.

• Menjaj roko pri hranjenju in nošenju ter ogovarjaj ga z druge strani – s tiste, kamor redkeje gleda.

• Pogosto ga nosi pokonci v naročju in lupinico uporabljaj samo v avtu, ne kot stalni sedež.

Posebnih vzglavnikov proti ploski zadnji glavici ne uporabljaj: lahko zdrsnejo in zaprejo dihalne poti, korist pa ni dokazana. Na to opozarjajo pediatri in strokovna združenja.

Priljubljena stran ali kaj več? Budnega dojenčka položi na hrbet, poklekni k njegovim stopalom in svoj obraz ali igračo počasi vodi z ene strani na drugo. Če z glavo približno enako daleč sledi v obe smeri, gre verjetno le za preferenco. Če na eno stran obrača opazno manj, glavo nenehno drži postrani ali ob obračanju joka, to omeni pri pediatru. Še en namig: med kopanjem od zgoraj poglej na glavo, ko so lasje mokri in poležani. Je ena stran videti bolj ploska, je eno uho bolj spredaj ali je čelo nesimetrično? Redko se za opazno obliko glave skriva prezgodaj zaraščen šiv na lobanji (kraniosinostoza) – tudi zato sodi oblika glave, ki je opazna že od rojstva ali se kljub vsem ukrepom slabša, v ambulanto.

Dobra priložnost so preventivni pregledi pri pediatru: pri 1, 3 in 6 mesecih. Če je naslednji pregled kmalu, vzemi vprašanja s seboj. Čakati pa ni treba. Pri zategnjenem vratu pediater predpiše fizioterapijo; za otroke je v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja brez doplačila. Zgodnji pregled se splača, ker je glava v prvih mesecih najlažje oblikovalna.