Ali moj novorojenček preveč spi?

V prvih štirih tednih življenja novorojenčki običajno spijo 14 do 18 ur na dan, v drugem mesecu pa 14 do 17 ur. To je več kot polovica dneva, pri nekaterih dojenčkih celo tri četrtine. Ni ene same številke ur, pri kateri bi spanec postal »preveč«. Razponi so tako široki zato, ker so dojenčki različni: nekateri spijo veliko, drugi malo, oboji pa so lahko povsem zdravi. Naravna meja je vendarle lakota: v prvih tednih osem ali več obrokov na dan vzame svoj čas, dojenček, ki skoraj ves čas prespi, pa jih komaj doseže.

Ta spanec ni v enem kosu. Novorojenčki spijo v odsekih po pribl. 30 minut do 3 ure, razporejenih čez ves dan in noč, in se na nekaj ur zbujajo za hranjenje. Razlike med dnevom in nočjo še ne poznajo. Izrazitejši ritem spanja in budnosti se običajno razvije šele po drugem mesecu življenja. Do takrat spanec tvojega dojenčka vodi predvsem en ritem: naslednja lakota.

Poleg tega so obdobja budnosti na začetku zelo kratka. V prvih dneh dojenček zmore biti buden le pribl. 35 do 75 minut skupaj, pri približno osmih tednih pa večinoma 60 do 90 minut. V ta kratek čas mora stati veliko.

Primer iz vsakdana: Tvoj dojenček je star dva tedna in se zbudi za hranjenje. Dojenje traja pol ure, nato ga previješ, podre kupček, preoblečeš v svež bodi. Po treh četrtinah ure že spet zeha. V resnici je bil v tem času morda le deset minut zares buden in pozoren. Tako gre ves dan, zvečer pa imaš občutek, da je tvoj dojenček samo spal. Pri tej starosti je to povsem v redu.

Tudi sam spanec je pri novorojenčkih pogosto živahen. Približno polovico časa prespijo v lahkem, aktivnem spanju: oči se premikajo pod vekami, roke in noge trznejo, usta delajo, dihanje se vmes pospeši. To ti je koristno vedeti, ker je dojenčka iz te faze najlažje zbuditi. Več o tem spodaj.

Ali tvoj dojenček spi preveč, ti ne pove ura. Dojenček, ki spi 18 ur, vmes pa dobro pije, lula in pridobiva na teži, je preprosto dojenček, ki veliko spi. Dojenček, ki spi le 15 ur, a komaj kaj pije, pa potrebuje tvojo pozornost. Teh pet vprašanj ti pomaga ločiti eno od drugega:

1. 1

   Ali dobi dovolj obrokov? Prvi dan življenja je izjema: po prvem hranjenju veliko dojenčkov nekaj ur trdno spi in ta dan skupaj pije redkeje, pogosto le 5- do 6-krat. Od drugega dne dalje večina dojenčkov pije najmanj 8-krat v 24 urah, pogosto 10- do 12-krat. Dojeni dojenčki v prvem mesecu običajno pijejo na 1,5–3 ure, dojenčki na steklenički pa večinoma na 2–4 ure. V drugem mesecu je pri mnogih dojenčkih obrokov nekoliko manj, pogosto 6–9 na dan; veliko dojenih dojenčkov pa še naprej pije 8-krat ali pogosteje. Manj obrokov kot prej je v redu le, dokler so plenice in pridobivanje teže v redu.

2. 2

   Ali res pije – ali samo cuclja? Pri dojenju pravo pitje prepoznaš po ritmu: po nekaj hitrih potegih na začetku postane sesanje počasno in enakomerno. Usta se široko odprejo, naredijo kratek premor, se zaprejo, ti pa slišiš ali vidiš požiranje. Na koncu se dojenček navadno sam spusti z dojke, pesti se odprejo in deluje sproščeno. Pri steklenički vidiš, da mleka manjka.

3. 3

   So plenice dovolj polne? Mokre in pokakane plenice so najbolj zanesljiv znak, ki ga lahko doma sama preveriš. Koliko jih je običajno za kateri dan, prebereš v naslednjem poglavju.

4. 4

   Ali pridobiva na teži? V prvih dneh skoraj vsi dojenčki nekoliko izgubijo na teži, značilno do pribl. 7 %, najnižja teža pa je navadno med 2. in 4. dnem. Po carskem rezu dojenčki pogosto izgubijo malo več in začnejo znova pridobivati nekoliko pozneje. Če je tvoj dojenček izgubil več kot pribl. 7 %, naj izbrani pediater, patronažna sestra ali svetovalka za dojenje pogleda en obrok: se dobro pristavi, dobi dovolj mleka? Pri pribl. 10 % naj zdravnik oceni, ali je treba dodajati – pri 8 ali 9 % ne čakaj kar tako. Porodno težo večina dojenčkov znova doseže v 10–14 dneh. Če tvoj dojenček po 5. dnevu še naprej izgublja težo ali okoli dveh tednov starosti porodne teže še ni dosegel, naj to pregleda zdravnik. Tehtajo ga med drugim ob odpustu iz porodnišnice in na preventivnem pregledu pri 1 mesecu.

5. 5

   Kakšen je, ko je buden? Zdrav novorojenček je v svojih obdobjih budnosti kratek čas, vendar zares buden. Odpre oči, te pogleda, se odziva na tvoj glas, živahno brca in glasno protestira, če mu kaj ni prav. Ima telesno napetost in svojo običajno barvo kože.

Če lahko na vseh pet vprašanj odgovoriš z da, sme tvoj dojenček spati, kolikor želi. Z eno izjemo v prvih tednih, o kateri govorimo zdaj.

Koliko tvoj dojenček popije na dojki, ne moreš videti. Ali dobi dovolj mleka, pa ti vseeno pokažejo plenice. Za orientacijo pri mokrih plenicah v 24 urah:

• 1. dan: 1–2 mokri plenici

• 2. dan: 2–3

• 3. dan: 3–4

• 4. dan: 4–5

• Od približno 5. dne: najmanj 6 težkih mokrih plenic, pogosto 6–8

Kaj pomeni »težka«, je pri sodobnih plenicah, ki dobro vpijajo vlago, kar težko oceniti. Pomaga preprost preizkus: v čisto plenico zlij 2 do 4 jedilne žlice vode (pribl. 30–60 ml) in jo dvigni. Približno takšen je občutek res mokre plenice od petega dne dalje.

Urin naj bo svetel, skoraj brezbarven do bledo rumen. V prvih dneh življenja se lahko v plenici pojavijo rdečkasto-oranžni madeži, t. i. opečnati prah. To so kristali iz zelo koncentriranega urina in v teh prvih dneh so normalni, dokler je število mokrih plenic ustrezno. Če opečnati prah vidiš še po 4. ali 5. dnevu ali je urin temno rumen, tvoj dojenček verjetno potrebuje več mleka. Če je sicer živahen in ima dovolj mokrih plenic, mu pogosteje ponudi dojko ali stekleničko in to še isti dan omeni v pediatrični ambulanti. Če ima poleg tega malo mokrih plenic, je zaspan ali pije šibko, takoj poišči zdravniško pomoč.

Veliko pove tudi blato. V prvem dnevu ali dveh izloča črno-zelen, lepljiv mekonij. Okoli 3. ali 4. dne postane blato zelenkasto rjavo in mehkejše, do približno 5. dne pa gorčično rumeno. Od približno 4. dne in v prvih približno šestih tednih imajo dojeni dojenčki najmanj dve, najpogosteje tri ali več mehkih rumenih blat na dan, vsako približno veliko kot kovanec za 2 € ali več. Dojenčki na steklenički imajo blato redkeje, običajno 1- do 4-krat na dan. Če blato po 5. dnevu ostaja temno, je to znak, da dojenček dobi premalo mleka: takrat mu pogosteje ponudi dojko ali stekleničko in ga še isti dan daj stehtati v ambulanti. Od približno šestega tedna imajo dojeni dojenčki pogosto redkejše blato, včasih le na nekaj dni. Dokler tvoj dojenček dobro pije, ima dovolj mokrih plenic, pridobiva na teži in je blato mehko, je to normalno.

Pomembno: Če je blato svetlo, sivo, belkasto ali glinaste barve, takoj pokliči pediatrično ambulanto. Če nisi prepričana, pokaži plenico pediatru ali patronažni sestri. Bledo blato je lahko znak bolezni žolčnih vodov, ki jo je treba zdraviti zgodaj.

Ponoči ob 3.00 skoraj nihče ne šteje zanesljivo. Položi list papirja na previjalno mizo ali pa obroke in plenice z dotikom beleži v aplikaciji, kot je Moonsleep. Tako se ti zjutraj ne bo treba mučno spominjati, ampak boš samo pogledala.

V prvih dneh in tednih obstaja pomembna izjema od pravila »pusti ga spati«: dokler tvoj dojenček še ni znova dosegel porodne teže in ne pridobiva zanesljivo, med dvema obrokoma ne sme miniti več kot pribl. 4 ure, podnevi in ponoči. Če se do takrat ne oglasi, ga nežno zbudi in mu ponudi dojko ali stekleničko. To velja enako za dojene dojenčke kot za dojenčke na steklenički. Pomembno: štiri ure so zgornja meja za en sam daljši premor, na primer enkrat ponoči, ne pa običajen razmik. Da pride do najmanj osmih obrokov, v povprečju pije najpozneje približno vsake tri ure, dojeni dojenčki pa pogosto na 2–3 ure.

Razmik se običajno meri od začetka enega obroka do začetka naslednjega. Če je tvoj dojenček začel piti ob 22.00, je naslednji obrok najpozneje okoli 2.00.

Zakaj je ta meja tako pomembna: v prvih tednih se tvorba mleka šele vzpostavlja in ravna po tem, kako pogosto dojenček pije. Dojenček, ki dobi premalo, pa pogosto ne postane glasnejši, ampak tišji: varčuje z energijo, več spi in se oglaša še redkeje. Tako lahko iz »nezahtevnega« dojenčka neopazno nastane dojenček, ki pije premalo.

Posebej zaspani so dojenčki po napornem porodu, če si med porodom dobila protibolečinska zdravila, ob zlatenici ali če so se rodili prezgodaj. Zaspani dojenčki za mleko pogosto tudi ne jokajo. Zato bodi pozorna na tihe znake lakote, tudi že v lahkem spanju: oblizovanje ustnic, iskanje z usti, rokice k ustom. Jok je pozen znak lakote. Če tvoj dojenček spi blizu tebe, te signale lažje opaziš.

Kdaj ga ponoči ni več treba zbujati: Če je tvoj dojenček znova dosegel porodno težo in dobro pridobiva, ga ponoči lahko pustiš spati, tudi če enkrat zdrži dlje. Pri veliko dojenčkih je tako po približno dveh tednih. Zares gotovo to veš šele, ko je dojenček tehtan približno med 10. in 14. dnem življenja. Pregled ob odpustu iz porodnišnice je pogosto še pred tem, preventivni pregled pri 1 mesecu pa precej pozneje; zato izbranega pediatra ali patronažno sestro vprašaj, kako lahko dojenčka vmes stehtate.

Tudi potem še vedno spremljaj skupno število obrokov. Pomembno je, da tvoj dojenček v 24 urah skupaj dovolj pije. Če je obrokov in mokrih plenic skupaj občutno manj kot prej, to omeni v ambulanti.

Veliko novorojenčkov v prvih dneh nekoliko porumeni. Njihova jetra potrebujejo nekaj dni, da začnejo zanesljivo razgrajevati rumeni pigment bilirubin. Rumenkasta obarvanost se navadno pokaže med 2. in 4. dnem življenja, vrh običajno doseže med 3. in 5. dnem, pri nedonošenčkih pogosto še pozneje, in po približno dveh tednih praviloma izgine. Mnoge družine so takrat že doma: zato si v teh dneh kožo svojega dojenčka vsak dan oglej pri dnevni svetlobi. Pri dojenih dojenčkih lahko blag rumenkast odtenek traja nekoliko dlje. V veliki večini primerov je to neškodljivo. Vseeno pa moraš vedeti eno: zlatenica lahko dojenčke naredi zaspane in manj zavzete za hranjenje.

Iz tega lahko nastane krog. Če tvoj dojenček malo pije, se zlatenica prej okrepi, bolj rumen dojenček pa postane še bolj utrujen. Zato je pri zlatenici najpomembneje eno: pogosto hranjenje, 8- do 12-krat v 24 urah. Če je tvoj dojenček preveč zaspan, da bi se oglasil sam, ga zbudi: da pride do najmanj osmih obrokov, to pomeni približno vsake tri ure, šteto od začetka zadnjega obroka. Če so ti v porodnišnici ali pediatrični ambulanti povedali drugačen ritem, se drži tega.

Tako preveriš barvo kože: dojenčka glej pri dnevni svetlobi, ne pod toplo umetno svetlobo. S prstom na kratko in nežno pritisni na čelo ali nos in nato spusti. Če je mesto za trenutek videti rumenkasto, ne le svetlejše, je to lahko znak zlatenice. Poglej tudi beločnice in notranjost ust, na primer pod jezikom ali na notranji strani lic. Zlasti pri temnejši koži je rumenkast odtenek tam pogosto lažje opaziti kot na koži. Obarvanost se običajno začne na obrazu in se z višjimi vrednostmi pomika prek prsnega koša in trebuha proti rokam in nogam.

Dojenčka takoj odpelji v urgentni center, če

• porumeni že v prvih 24 urah življenja – če si še v porodnišnici, to takoj povej osebju,

• je tvoj rumenkast dojenček bolj zaspan kot običajno, ga je težko zbuditi ali noče piti.

Če ga skoraj ne moreš ali sploh ne moreš zbuditi ali deluje mlahavo, takoj pokliči 112.

Takoj pokliči izbranega pediatra – zunaj ordinacijskega časa dežurno službo zdravstvenega doma –, če:

• se rumenkasta obarvanost stopnjuje ali se širi na trebuh, roke ali noge,

• blato postane svetlo ali belkasto ali pa temen urin obarva plenico.

Če rumenkasta obarvanost traja dlje kot dva tedna, pri nedonošenčkih dlje kot tri tedne, naj to kmalu oceni zdravnik, tudi če je tvoj dojenček sicer videti v redu.

Če se je tvoj dojenček rodil kot pozni nedonošenček (34+0 do 36+6 tedna) ali malo pred predvidenim rokom (37+0 do 38+6 tedna), je pogosto bolj zaspan kot dojenček, rojen pozneje. Manj časa zdrži buden, med hranjenjem se hitreje utrudi in težje se pristavi, sesa in požira. Nekateri od teh dojenčkov so na dojki videti celo močni, pa vseeno dobijo manj mleka, kot je videti.

Za te dojenčke je meja štirih ur še posebej pomembna: če tvoj dojenček štiri ure po začetku zadnjega obroka ne kaže znakov lakote, ga takrat najpozneje zbudiš. Običajno je na vrsti že prej, saj je cilj 8–12 obrokov v 24 urah. Če velja več dejavnikov hkrati, na primer nedonošenost in zlatenica, vedno velja krajši razmik. Ti dojenčki se tudi hitro podhladijo in so zato še bolj zaspani: poskrbi, da mu bo toplo, po možnosti v stiku koža na kožo, dokler si budna. Zlatenica je pri dojenčkih, rojenih prezgodaj ali tik pred rokom, pogostejša. Nedonošenčki imajo tudi večje tveganje za sindrom nenadne smrti dojenčka, zato so pri njih pravila varnega spanja še posebej pomembna.

Če so ti ob odpustu iz porodnišnice dali načrt, kako pogosto in koliko naj tvoj dojenček pije, se ga drži, dokler tvoja pediatrinja ali pediater ne reče drugače. Za dojenčke, rojene pred 34+0 tedna ali za tiste, ki so bili na oddelku za novorojenčke, pa tako ali tako velja načrt bolnišnice. Pozne nedonošenčke in dojenčke, rojene tik pred rokom, je praviloma treba ponovno stehtati in oceniti med hranjenjem že 1–2 dni po odpustu, potem pa redno, dokler ne pridobivajo zanesljivo. In ne presenečaj se, če tvoj nedonošenček dlje ostane med tistimi, ki veliko spijo. Pri spanju do približno drugega rojstnega dne šteje korigirana starost, torej starost od predvidenega roka poroda. Dojenček, ki se je rodil šest tednov prezgodaj, pri osmih tednih pogosto spi bolj kot dvotedenski dojenček.

Novorojenčka je včasih res težko zbuditi iz globokega spanca. Ob pravem trenutku in z malo potrpežljivosti pa to večinoma uspe, ne da bi se prestrašil. Vsakič niso potrebni vsi koraki. Včasih zadostujejo že dva ali trije.

1. 1

   Ujemi lahek spanec. Iz aktivnega spanja se dojenček najlažje zbudi. Prepoznaš ga po premikanju oči pod vekami, trzanju rok ali nog, cmokanju in drobnih glasovih. Če leži povsem sproščeno in enakomerno diha, počakaj nekaj minut, če čas to dopušča.

2. 2

   Svetlobo zatemni, ne prižigaj je na polno. Ob močni svetlobi dojenčki prej stisnejo oči. Pri zatemnjeni svetlobi jih lažje odprejo.

3. 3

   Odkrij ga. Odpri spalno vrečo, sleci en sloj ali dojenčka sleci do bodija ali plenice. Sprememba na koži veliko dojenčkov nežno prebudi. Sleci ga le za kratek čas in ga potem spet ogrej: majhni dojenčki se hitro podhladijo, podhlajen dojenček pa postane še bolj zaspan.

4. 4

   Previjanje. Sveža plenica je za veliko dojenčkov zanesljiva budilka, hkrati pa takoj opraviš še pregled plenice.

5. 5

   Stik koža na kožo. Dojenčka samo v plenici položi na svoje gole prsi. Sediš napol pokonci, nikoli povsem leže, njegov obraz je obrnjen na stran, nos in usta sta prosta in vidna, odeja pa leži čez hrbet, ne čez glavo. Bližina veliko dojenčkov spodbudi, da začnejo sami iskati dojko. Medtem ga nežno pobožaj po hrbtu, rokah, dlaneh in podplatih.

6. 6

   Drži ga pokonci in se z njim pogovarjaj. Dojenčka drži pokonci pred seboj, tako da te lahko vidi, in mu tiho govori.

7. 7

   Kapljica mleka. Ročno iztisni nekaj kapljic mleka in jih daj na dojenčkove ustnice ali pa kapljico iz stekleničke spusti na ustnice. Pogosto začne potem cmokati in odpre usta.

8. 8

   Pristavi ga, ko široko odpre usta. Počakaj, da dojenček široko odpre usta, nato ga pristavi ali mu ponudi stekleničko. Bradavice ali cuclja ne potiskaj v zaprta usta.

Da med hranjenjem ostane buden

• Stiskanje dojke: s prosto roko primi dojko bolj zadaj, kar precej stran od bradavice, palec na eni strani, prste na drugi. Če dojenček samo še cuclja, ne da bi požiral, dojko nežno stisni in pritisk zadrži. Običajno začne spet požirati. Ko požiranje oslabi, pritisk popusti, roko prestaviš drugam in ponoviš. Ne sme boleti.

• Zamenjaj stran: če sesanje oslabi, vakuum sprosti s čistim prstom v kotičku ust in dojenčka pristavi na drugo dojko. Svež tok mleka veliko dojenčkov spet prebudi. Po potrebi lahko večkrat menjaš strani.

• Podrgni dlan: nežno drgnjenje po dlani veliko dojenčkov spodbudi, da odprejo usta in sesajo naprej.

• Pri steklenički: med pitjem drži dojenčka napol pokonci v naročju, ne povsem leže. Če mu začne dremati, pomagajo isti prijemi kot zgoraj: sleci en sloj, ga previj, se z njim pogovarjaj. Stekleničke nikoli ne podpri tako, da bi pil sam, in ga nikoli ne pusti s stekleničko v postelji: zaspan dojenček se lahko z mlekom zaleti.

Če tvoj dojenček kljub vsemu po nekaj minutah spet zaspi, nisi naredila nič narobe. Pusti ga, da kratek čas počiva na tvojih prsih, dokler si sama budna, potem pa poskusi še enkrat. Če pa pri dveh zaporednih obrokih skoraj nič ne popije, čeprav si ga zbudila in poskusila načrt B, ali če skupaj pije občutno manj kot običajno, takoj pokliči izbranega pediatra, zunaj ordinacijskega časa dežurno službo zdravstvenega doma. Če ga sploh ne moreš zares zbuditi, pokliči 112.

In ne glede na to, kako utrujena ali obupana si ponoči: svojega dojenčka nikoli ne stresi, niti na kratko, da bi ga zbudila. Že kratko stresanje lahko povzroči življenjsko nevarne poškodbe možganov. Če čutiš, da ne zmoreš več, ga položi na hrbet v njegovo posteljico, za kratek čas stopi iz sobe, globoko zadihaj in poišči podporo.

Nekateri dojenčki so v prvih dneh tako zaspani, da na dojki komaj kaj popijejo, čeprav si poskusila vse. Takrat sta potrebni dve stvari: tvoj dojenček potrebuje mleko, tvoje dojke pa potrebujejo signal, naj ga še naprej tvorijo. Oboje dosežeš z ročnim iztiskanjem mleka. V prvih dneh to pogosto deluje bolje kot črpalka.

1. 1

   Umij si roke in pripravi čisto posodico, na primer majhen lonček ali žličko.

2. 2

   Za začetek nekajkrat nežno pogladi dojko od zunaj proti bradavici.

3. 3

   Palec in kazalec postavi v obliki črke C, nekaj centimetrov za bradavico, tik zunaj temnejšega kolobarja.

4. 4

   Nežno stisni, popusti in to mirno ritmično ponavljaj. Pri tem ne drsi po koži in ne pritiskaj na samo bradavico. Na začetku pridejo le kapljice, to je normalno.

5. 5

   Ko se tok upočasni, prste prestavi drugam okoli dojke in pozneje zamenjaj stran.

6. 6

   Mleko daj dojenčku v majhnih količinah z žličko ali iz majhne skodelice. Drži ga pokonci v naročju, rob nežno nasloni na spodnjo ustnico in nagni le toliko, da se mleko dotakne ustnic. Tvoj dojenček ga bo nato polizal in popil v svojem tempu. Ničesar ne vlivaj v usta in hrani ga le, ko je buden in požira.

Dokler tvoj dojenček na dojki še ne pije dobro, pomaga, če mleko pridobivaš 8- do 12-krat v 24 urah, ročno ali s črpalko. Načrt B pa je most, ne trajna rešitev. Če ga potrebuješ dlje kot za en ali dva obroka, poišči podporo: pri izbranem pediatru, patronažni sestri ali svetovalki za dojenje. Če tvoj dojenček dobiva stekleničko in čez več obrokov pije občutno manj kot običajno, naj to prav tako pregleda zdravnik.

Veliko staršev prve tedne doživlja obrnjeno: podnevi dojenček spi ure in ure, ponoči pa je buden. To je povezano z njegovo notranjo uro, ki še ni dozorela, in običajno mine samo od sebe. Kljub temu mu lahko pomagaš, da se razlike nauči:

• Podnevi je lahko svetlo in živahno. Spusti dnevno svetlobo v prostor, tudi ko dojenček spi, in ko je buden, se z njim pogovarjaj in mu poj. Pogovori, rožljanje posode, sesalnik v sosednjem prostoru: običajne vsakdanje zvoke lahko podnevi mirno sliši.

• Ponoči naj bo vse tišje. Za hranjenje in previjanje zadostuje šibka luč. Govori le tiho, igro prihrani za čez dan in ga po hranjenju spet položi.

• Ponoči previjaj samo, če je treba. Polno plenico seveda zamenjaš, dodatno nočno previjanje pa ga le po nepotrebnem zbudi. Izjema: če moraš dojenčka zbuditi za hranjenje, je previjanje ravno prava budilka.

Pri tej starosti tvoj dojenček ne potrebuje fiksnega urnika. Hranjenje poteka po potrebi, podnevi in ponoči, v prvih tednih pa je meja štirih ur varnostna mreža. Po drugem mesecu življenja se pri večini dojenčkov postopoma začne razvijati ritem, ki se pogosto ustali šele med 3. in 6. mesecem. Do takrat neenakomerni dnevi niso znak, da delaš kaj narobe.

Zdrav novorojenček lahko spi trdno. Vseeno ga je mogoče zbuditi. Če ga slečeš, previješ ali dvigneš, se namršči, pretegne, protestira, vsaj za kratek čas odpre oči ali začne iskati dojko. Nato nekaj minut aktivno pije, tudi če potem spet zadrema. In če joka, joka močno.

Bolan dojenček deluje drugače. Strokovnjaki govorijo o brezvoljnosti ali letargiji. Značilni so ti znaki:

• Ne zbudi se zares, čeprav ga slečeš, previješ in mu govoriš, ali pa takoj spet zaspi.

• Na otip je mlahav in ima komaj kaj telesne napetosti.

• Komaj se odziva na tvoj glas, tvoj dotik ali tvoj obraz.

• Noče piti, pije le na kratko ali zelo šibko.

• Le šibko cvili ali pa joka nenavadno predirljivo oziroma brez premora.

• Njegova koža je bleda, siva ali marmorirana, ustnice pa modrikaste ali sive.

• Diha hitro in z naporom, pri vsakem vdihu stoka ali godrnja, nosnice se razpirajo ali pa se koža med rebri uvlači.

Posamezni vzdihi, kratko godrnjanje in kratki dihalni premori od 5 do 10 sekund brez spremembe barve kože pa so med spanjem normalni. Če želiš preveriti dihanje, celo minuto štej, kolikokrat se dvigne trebušček, najbolje, ko je dojenček miren. Pri novorojenčkih je normalno približno 40 do 60 vdihov na minuto, med spanjem pogosto le 30 do 40.

Pozorna bodi tudi na spremembe. Če je bil tvoj dojenček včeraj še živahen, danes pa ga komaj zbudiš, ta razlika šteje več kot katerakoli številka ur.

Če se ti zdi kaj nenavadno, izmeri temperaturo. Pri dojenčkih je merjenje v danki najbolj natančno: na konico digitalnega termometra daj malo kreme, dojenčka sproščeno položi na hrbet in nežno vstavi le konico, približno 1 do največ 2 centimetra. Če začutiš odpor, ne potiskaj naprej. Ko termometer zapiska, ga počasi izvleci in nato očisti. Ne meri takoj po kopanju in ne, če je bil dojenček zelo toplo oblečen. Normalno je približno 36,5 do 37,5 °C. Pri dojenčkih, mlajših od treh mesecev, sta tako temperatura od 38,0 °C naprej kot temperatura pod 36,5 °C razlog, da takoj poiščeš zdravniško pomoč. Prehladen dojenček je lahko prav tako bolan kot dojenček z vročino: takoj ga ogrej v stiku koža na kožo pod odejo, medtem ko kličeš. Dojenčku, mlajšemu od treh mesecev, brez navodila zdravnika ne dajaj zdravila proti vročini, niti svečke.

In zaupaj svojemu občutku. Svojega dojenčka poznaš bolje kot kdorkoli drug. Če imaš občutek, da nekaj ni v redu, raje enkrat preveč pokliči ambulanto kot enkrat premalo. Katere znake moraš jemati tako resno, da takoj potrebuješ zdravniško pomoč ali klic na 112, najdeš še enkrat na koncu na kratko.